Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Avtor recenzije: Mare Cestnik
Bere Aleksander Golja
Ljubljana: Beletrina, 2020
Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.
Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!
Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov