Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Aleksander Golja

Ljubljana: Beletrina, 2020

Namembna uporaba eksotičnih okolij in z njimi povezanih bivanjskih utripov še ni iz mode. V iskanju literarnih potiskov se tak izziv kljub obrabi in zlorabi tudi ne more izrabiti. V romanu Ekstradeviško se Dušan Čater ni pognal daleč ne v smislu kraja dogajanja ne v pisateljski inovativnosti: neimenovan jadranski otok in umetno zmreženo zgodbarstvo, ki gladko namiguje na pisanje na akord. V dokaj popreproščenem in površnem jeziku, s pogosto mučno razvlečenostjo, z mnogokrat neživimi dialogi in s stereotipnimi karakterizacijami. Roman bi bilo mogoče skrajšati na polovico natisnjenega obsega. Morda bi s tem bolj prišla do izraza zanimiva pripovedna, fabulativna troplastnost, a bi, žal, kljub temu ostala prisiljena in puščala prazen prostor, v katerem bralec zaman išče istovetenje ali vsaj sodoživljanje.

Mladostnik iz Ljubljane (od kod drugod le?) se z materjo vrne na otok prednikov, na pogreb in k zapuščini starega očeta. Da so s tem povezane skrivnosti in da se bodo te skrivnostni srečno razpletle, je bralcu jasno vnaprej. Čeprav je mladi Maj neverjetno zrel in preudaren in tako rekoč vedno v pravem položaju ter je kljub stereotipnim družinskim in ljubezenskim ozadjem vezni lik besedila, je poglavitna fabulativna teža prihranjena njegovemu dedu Franetu Barbaroši. Fant namreč odkrije pokojnikov dnevnik in ga seveda prebere. Pisec je močan v slikanju otoka, jadranskega melosa in družbeno-zgodovinskih sprememb od konca druge svetovne vojne do danes ter posrečeno obdeluje nekatere otočane, vendar je dnevnik starega očeta predstava, ki nikakor ne podpira lika ljubezenskega razočaranca, pomorščaka in čudaškega povratnika. Z zapiski z njegove zadnje plovbe, ki je, mimogrede rečeno, opisana klišejsko in povsem nepoznavalsko, je pisec romana predstavil fabulativno srž, ki ji ni namenil ne vidika mogočega ne nikakršne slogovne iznajdljivosti. Kljub osrednjosti tujek: neizobražen, preprost pomorščak ob svoji ladijski službi v treh mescih in pol napiše pravi pravcati, privlačno berljivi roman. Prosim?!

Ampak takšna so pota, ki sledijo vse bolj pogrošno zahtevnemu okusu dandanašnjega bralca. K temu seveda sodi srečni konec, domala pravljičen, moralno neoporečen – vsaj za vrlega fanta iz Ljubljane. Vsekakor je treba priznati, da Čater dobro pozna in razume mladostnike – kar pač tudi pomeni, da je njegovo pisanje čtivo prav za generacijo, ki je prek digitalnih pomagal vse bolj skušana verjeti, da skrivnosti ni več in da so življenjske zgodbe kompaktne in enoznačne kot kak amaterski dokumentarec na youtubu.