Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov