Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
Avtorica recenzije: Barbara Leban
Bere: Barbara Zupan
Ljubljana : Beletrina, 2020
Rdeča nit kratkoprozne zbirke Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami je tesno povezana s prehajanjem med različnimi svetovi ter s premiki v zavesti pripovedovalke zgodb, ki ob premagovanju geografskih razdalj razmišlja o razmerjih med domom in tujino, preteklostjo, prihodnostjo in sedanjostjo, o bežnih vtisih in izkušnjah, ki za vedno spremenijo posameznikov pogled na svet. Zgodbe so zaradi podobne tematike povezane med seboj, po drugi strani pa lahko vsako beremo kot povsem samostojno celoto. »Kje se je zgodil ta prizor? Kjerkoli obstaja reka, most, nekaj hiš,« nas takole na hitro odpravi avtorica, ki bolj kot na napeto zgodbo stavi na izpovedovanje čustev, nizanje vtisov in beleženje misli. Kratke zgodbe, ki se pogosto končajo, še preden se sploh zares začnejo, spominjajo na nekakšne haikuje v prozi.
Po naslovu, ki se vsakič znova nežno prelije v prvo poved posamezne zgodbe, nas tu in tam pričaka idilično doživetje: pripovedovalka se denimo vrne iz gozda z rokami, obarvanimi od nabiranja borovnic. Spet drugič smo soočeni s krhkim svetom, polnim poljubnosti. »Potujem v vse te kraje, a nikoli ne pridem domov. Hitim na naslednje letalo,« se izpoveduje pripovedovalka, ki se občasno odpove napornemu lovljenju ravnotežja med domačo Ribnico in precej večjo Barcelono ter ugotavlja, da je svet poln paradoksnih naključij, da so razdalje in čas relativne, dom pa utvara, ki je ni mogoče doseči. Tenkočutnost, celo sentiment v zbirki tako hodita z roko v roki s hladno odtujenostjo in občutkom praznine.
Ob na prvi pogled nepomembnih drobnih dogodkih pripovedovalka tudi v nadaljevanju pogosto odpira vprašanja o iskanju identitete, jeziku ter o lastnih in tujih slabostih. Tudi ob tem ne gre brez cele palete najrazličnejših nasprotujočih si izkušenj, od intimne navezanosti do želje po svobodi, od odtujenosti do nadležnega občutka nadzorovanosti, od podrejanja do pripadnosti. Podobno ambivalenten je tudi odnos do jezika, ki v sebi skriva moč stvarjenja, po drugi strani pa se zdi, da je mizar, ki je v tišini stesal mizo, svoj dan preživel bolj koristno od družbe, ki se je ves ta čas pogovarjala.
Takole pod črto bi torej mogli reči, da je zbirka Simone Škrabec Vračam se iz gozda z obarvanimi rokami zaznamovana predvsem z nasprotujočimi si vtisi: z mešanico reda in kaotičnosti, jasnosti in konfuznosti, pronicljivosti in pretirane občutljivosti. Ob nenehnem nizanju posameznih drobnih uvidov in občutij ter odsotnosti zgodbe pa ves čas odseva tudi podobno razdrobljeno in prenasičeno podobo sveta, v katerem živimo.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov