Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2021
V romanu Jaka in Vane Jani Virk na več kot 300 straneh opisuje dogodivščine dveh prijateljev, ki v osemdesetih letih prejšnjega stoletja služita vojaški rok, preganjata dekleta in se spopadata z raznimi popotniškimi izzivi, med katerimi izstopa obisk Španije. Več kot očitno je, da se je pisatelj, ki se je v življenju med drugim preizkusil tudi kot trener smučanja, novinar, avtor dokumentarnih filmov, urednik literarnih revij in igranega programa na Televiziji Slovenija, pri pisanju zabaval, saj je pripoved tekoča in duhovita. Prav gotovo bi bila lahko dobra podlaga za filmski scenarij, saj si bralec lahko zelo natančno vizualizira dogajanje na različnih prizoriščih nekdanje Jugoslavije, od vojaške rutine v vojašnici v Bovcu in Kosovski Mitrovici do pijanskih odisejad po Evropi, na katerih se protagonista podita za dekleti, neuporabnimi starinami in bizarnimi slikami španskega slikarja Goye. Pri tem Virk domiselno in povsem neobremenjeno oplazi tudi tedanje geopolitično dogajanje v Evropi, ki se je delila na komunistični in kapitalistični blok, na vojake in hipije ter na ideološke “vernike” in nekonformistične “rockerje”:
“Poljski papež je sporočal, da sta na eni strani srce in duša, na drugi pa tanki, bombe in bajoneti; pogledal sem Mita in pomisli, da je po svoje precej bolj rokersko biti vernik Cerkve, ki jo vodi takšen papež, kot vernik komunističnih partij, ki jih vodijo porejeni, brezdušni ali topoumni birokrati, od Brežnjeva, Honeckerja, Todora Živkova, Ceausescuja, Enverja Hoxhe do jugoslovanskih funkcionarjev.”
Brezskrbno mladost devetnajstletnih protagonistov tako že v uvodu romana prekine upor Albancev na Kosovu, kamor napotijo vojake z vseh koncev Jugoslavije, da bi vsaj navidezno vzdrževali kohezivnost, bratstvo in komunistično pripadnost skupni državi, čeprav se že znotraj vojašnice pojavljajo razdori in samomori. Tudi Vane, Jakov najboljši prijatelj, ki piše poezijo in niha med psihičnimi skrajnostmi, vidi v poskusu samomora priložnost za skrajšanje vojaškega roka. Jaka se po drugi strani zateka v domišljijski svet, ki ga tu in tam prekine zavedanje minljivosti:
“Zlahka sem si predstavljal, kako se bom v uniformi zleknil na travnik in se nabodel na kakšno golenico iz prve svetovne vojne ali stopil naravnost na granato in še en nepomemben vojak bo izginil v prebavnem traktu zgodovine, kot plankton na dnevnem meniju kita, blodečega po oceanu.”
Po mučnem služenju vojaškega roka se Jaka in Vane predata bohemskemu pohajkovanju, pisanju poezije in slikarstvu. Medtem ko se Jaka zverzira v pisanju likovnih recenzij, se Vane začne ukvarjati z restavratorstvom in raziskovanjem zgodovinskega ozadja slik, med katerimi prevladuje Goyeva grafika s štirimi vojaki, ki skopijo na glavo obrnjenega moškega. Na koncu romana Jaka in Vane se glavna junaka odpravita v Španijo z namenom, da kupita to famozno sliko, ki na nek način simbolizira njuno kastrirano življenje in dosežeta svojevrstno iniciacijo v odraslo dobo. Roman se konča, ko protagonista pri 24-letih zaživita vsak po svoje – Jaka se po opravljeni diplomi znajde v dilemi, ali naj odide k teti v Ameriko ali k dekletu v Nemčijo, Vane pa kupi kmetijo in nato na njej z dekletom gojita zelišča in pričakujeta rojstvo otroka.
Roman Janija Virka Jaka in Vane je odslikava časa, ko se je v Sloveniji začel uveljavljati postmodernizem na čelu s Tomažem Šalamunom in Danetom Zajcem, v evropski kinematografiji pa je bilo čutiti vpliv nemških režiserjev Wima Wendersa in Reinerja Wernerja Fassbinderja. Nad knjigo nenehno sloni prisotnost oz. slutnja samomora, ki se nekje na sredini knjige tudi manifestira, ko to protagonista najmanj pričakujeta. Kljub temu pa je pred bralcem nadvse zabavno čtivo, ki ga vsaj za nekaj časa povrne v leta, ko smo se lahko povsem neovirano gibali po svetu in se družili brez kakršnih koli pomislekov na račun ogrožanja medsebojnih odnosov in zdravja. Roman Jaka in Vane, zgodba iz osemdesetih nam je lahko tudi opomin, kako redka in dragocena so dandanes prijateljstva, zlasti tista, ki nas vodijo čez čustvene skrajnosti in družbene izzive, s katerimi pridobimo zrelost in intelektualno “širino”.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov