Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
Neveljaven email naslov