Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
Avtor recenzije: Marko Golja
Bere: Jure Franko
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Kaj pomislite, ko slišite ime Etgar Keret? Če ste brali kratke zgodbe v njegovi zbirki Še zadnja zgodba in konec, morda pomislite na imanentno humornost njegovega zgodbarskega sveta? Če boste kaj podobnega pričakovali od zgodb v zbirki Polêti že!, se boste verjetno ušteli. Dobro, Keret je še vedno mojster kratke zgodbe, ki se tika tudi s humorjem, toda – to povem takoj – močnejša kot humor je neka druga taktika, morda celo strategija. Tudi ta zbirka je napisana kot niz enkratnih zgodb, težko ponovljivih, neponovljenih mikrouniverzumov. Toda to je preohlapna oznaka; edini način, da pojasnim, kaj je tako posebnega v tej Keretovi zbirki, je, da nekoliko podrobneje analiziram dve, tri njegove zgodbe. Vsebujejo namreč neko nejasno jedro, ko kot bralec sicer veš, kaj je prav in kaj narobe, a vendar nekako razumeš obe strani. Mimogrede, si predstavljate slovenskega pisatelja ali pisateljico, ki bi znal oziroma znala tako pisati o drugi svetovni vojni, o okupaciji, kolaboraciji, uporu, revoluciji, protirevoluciji, povojnih usmrtitvah ali pa o izbrisu 25671 ljudi? Keretu v neki zgodbi to uspe, namreč, da napiše zgodbo o razmerju med Judi in Palestinci, med žrtvijo holokavsta in žrtvijo sodobnosti, med predstavnikom izvoljenega ljudstva in odvečnim, potrošnim, kratkoročno koristnim drugim, ob tem pa omeni holokavst kot dogodek, ki je sicer na začetku, toda hkrati kot dogodek, ki spodbudi problematično, neetično dejanje. Skratka, Keret gre tja, kamor kak drug pisatelj – preudaren, kompromisarski in preračunljiv – ne bi šel nikoli. Zastavki v njegovih zgodbah so visoki, vrtoglavo visoki, Keret pa bralca pelje na rob prepada z osupljivo lahkoto in neposrednostjo. Ob tem pa seveda niti za trenutek ne pozabi, da bo ustrezno trpel samo tisti bralec (ali bralka), ki mu oziroma ji ne bo vseeno za usodo literarnega lika. V naslovni zgodbi Polêti že! tako na prvi pogled trpita vsaj dva, oče, ki poskuša preprečiti, da bi potencialni samomorilec napravil samomor pred sinovimi očmi, in seveda potencialni samomorilec v svoji intimni in domnevno nerešljivi stiski. Ste opazili, da sem izpustil sina? Keret ni tako grob, sinu privošči nekaj replik, skratka, pripravlja teren za sklepni preobrat, celo dva. In tisto, kar je videti kot hollywoodska drama tipa 'bo skočil?' – 'ne bo skočil?' se razplete v presenetljiv konec, obremenjen s precej žalosti in vendar ne. Keret tako mojster sklepne sprevrnitve, in to tako, da prav neverjetno, lahko že tudi mučno pripoved zašpili še v bolj presenetljivo smer. V zgodbi Jutranja blagajna zgubarski oče naredi vse, da bi ustregel sinu. Kako stopnjevati vse, kako nadaljevati očetovo absolutno nesprejemljivo obnašanje, s katerim naj bi na neustrezen način rešil sinov rojstni dan? Keretu to z lahkoto uspeva, nato pa sledi coup de grâce z milostjo ali brez. V antološki zgodbi Tabula rasa tako pripovedovalec v kratkih poglavjih slika nekoga z začetnico A. Iz vrstice v vrstico je o njem znano več, toda kolikor več je znano o njem, manj je tabula rasa rasa, bolj postaja nekdo (ali nekaj). Še zlasti, ko bralka in bralec spremljata njegova emancipacijska prizadevanja, da bi nekako zaživel svoje življenje v instituciji, sirotišnici, ki jo upravlja dominantni predstojnik. Na čigavi strani pa bosta bralka in bralec, če ne na strani sirote, obolele za redko in strašljivo boleznijo, zaradi katere bo umrla pred desetim letom? In potem poskuša A. vzeti usodo v svoje roke, biti nekdo, živeti svoje življenje, da bi treščil ob pripovedovalca Keretovega kova. Pisatelj zanesljivo pozna, na primer, roman Dečki iz Brazilije, ve, da je Ira Levin zastavil težko etično dilemo, da jo je tudi rešil in sporočil skrajnežem, da cilj ne upravičuje nedolžnih žrtev, kaj šele otrok, toda to ga ni ustavilo, da ne bi šel na podoben teren, na minsko polje etične odločitve, na katerem se lahko zmoti tudi žrtev holokavsta. Etgar Keret je tako presneto izzivalen pisatelj, ki v najboljših zgodbah potisne oziroma postavi beročo osebo tja, kjer niti v sanjah ne pričakuje, da bo končala, v svet moraste izmišljije, konstrukcije, sprevrnitve, zaobrnitve, srečnega konca. Je kaj hujšega kot srečni konec pri Keretu? Ko žrtev prestopi mejo, ki je ne bi smela prestopiti? Ko jo bralec lahko razume, hkrati pa ve, da je starozavezno maščevanje oko za oko usodna napaka in pogubitev duše? In tako naprej, brez konca. Seveda pisatelj zgodbe Tabula rasa ni napisal ob nedavnem raketiranju Gaze, ne, snovi za svojo parabolo je imel že leta in desetletja na voljo dovolj, žal.
Če bi na Slovenskem podeljevali nagrado za najboljše prevedeno leposlovno delo, bi bil Etgar Keret z zbirko Polêti že! zagotovo v ožjem izboru.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov