Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere: Lidija Hartman
Maribor : Kulturni center, 2021
Monografija Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi je multidisciplinarno zastavljen zbornik, unikatno znanstveno delo o dejavnikih, ki so vplivali na kulturno delovanje mladih v zadnjem desetletju. Kulturne participacije so se številni sociologi, filozofi in pedagogi lotili tako z vidika analize vrednot in izobraževalnega sistema kot tudi socioekonomskih dejavnikov, pri katerih imajo veliko vlogo družina in digitalni mediji. Čeprav njihove analize potrjujejo, da je kulturno delovanje praviloma pogostejše med vsestransko aktivnimi mladimi ter tistimi, ki so brez partnerja oz. otrok in ki živijo v urbanem okolju, so hkrati ugotovili, da bi ob primerni javni prometni infrastrukturi, motiviranju s strani spletnih zvezdnikov – tako imenovanih “influencerjev” – in usmerjeni promociji kulture na družbenih omrežjih spodbudili tudi bolj neodločene mlade iz urbanih in podeželskih okolij, da bi se pogosteje udeleževali kulturnih dogodkov.
Glede na izredno povečanje uporabe računalnika in telefona med mladimi, ki je že pred epidemijo dosegla neslutene razsežnosti, nas ne čudi, da kot udeležbo na kulturnem dogodku mnogi navajajo tudi ogled videa na You tubu, Instagramu in Facebooku. V članku Kvalitativni vpogled v kulturno participacijo mladih v Sloveniji sta Andrej Kirbiš in Monika Lamot zbrala njihove poglede na definicijo kulture in njihove predloge za večje vključevanje mladih v kulturne aktivnosti. Skupaj s stališči učiteljev in kulturnih delavcev sta avtorja to povzela v zadnjem poglavju z naslovom Kulturna participacija mladih v Sloveniji: priporočila odločevalcem, kjer sta med drugim zapisala: “Na državni ravni je tako pomembno, da se krepita kulturna participacija in kulturno udejstvovanje odraslih, saj se tako lahko poveča tudi kulturni angažma mlajših generacij. Spodbujati je potrebno tudi branje knjig, npr. s popusti in oglaševanjem pozitivnih učinkov branja ter z oglaševanjem, da je branje knjig denimo način preživljanja prostega časa staršev skupaj z otroki.”
V poglavju Makrodejavniki kulturne participacije mladih v Evropi sta Andrej Kirbiš in Marija Javornik Krečič ugotovila, da širše ozračje kulturne potrošnje v državi odločilno prispeva h kulturni potrošnji mladih. V zaključku sta zapisala: “Ugotovili smo, da so mladi Evropejci bolj aktivni kulturni potrošniki kot odrasli Evropejci in da je med mladimi v starosti do 34 let zgolj 15,8 % “pasivnih”, med odraslimi, starimi 35 let in več, pa dobra tretjina.”
Čeprav so imeli avtorji poglavja Kulturni kapital, avtoritativni vzgojni stil in razvojni izidi mladih v meddržavni primerjalni perspektivi najboljši namen ugotoviti preplet dejavnikov vzgoje, zdravja in kulturnega kapitala ter zapolniti raziskovalno vrzel preteklih raziskav z analizo desetih držav jugovzhodne Evrope, so s svojo raziskavo odprli le še več vprašanj in vrzeli. Avtorji so se namreč analize lotili preveč črno-belo in vanjo vključili še raziskavo o pozitivnih pogledih na cepljenje mladih, ki je nastala v času epidemije covida. Precej hitro so prišli do zaključka, da izobrazba pri mladih ni povezana s stališči do cepljenja, medtem ko naj bi mladi, ki pogosteje obiskujejo muzeje in galerije, imeli bolj pozitivna stališča do cepljenja.
Številni grafi v zborniku Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi so za razumevanje zelo zahtevni, da ne rečemo pretežki, interpretacija dognanj pa zelo dogmatična in kavzalna v smislu prehitre potrditve, da se ena lastnost mladih povezuje z drugo, ta s tretjo in tako naprej, kar deluje v prid tezam, ki jih raziskovalci že na začetku želijo potrditi. Edini, ki je izpostavil problematiko ideološke paradigme kulturnih politik, je filozof Boris Vezjak, ki v uvodu svojega članka z naslovom Primerjava kulturnih politik v izbranih državah citira sodobnega ekonomista Tylerja Cowena: “Danes se večina pomembnih del v filmu, glasbi, literaturi, slikarstvu in kiparstvu prodaja kot blago. Sodobna umetnost je kapitalistična umetnost in zgodovina umetnosti je boj za vzpostavitev trgov.”
Monografija, ki se zaključuje z recenzijama dr. Sama Uhana s Fakultete za družbene vede in dr. Gorazda Kovačiča s Filozofske fakultete, je analitično gradivo, ki služi kot pomožno delo učiteljem, vzgojiteljem, kulturnim delavcem in najrazličnejšim pedagoškim svetovalcem, ki si prizadevajo dvigniti kakovost življenja mladih in jih spodbuditi k večjemu udejstvovanju v kulturi. Pri tem pa vseeno pogrešamo bolj kritično držo do upravljanja mladih z digitalno tehnologijo, v kateri niti učitelji niti zaposleni v kulturi ne vidijo ničesar problematičnega, temveč beležijo le njene pozitivne vrednosti tako z vidika izobraževanja kot z vidika kulturnega udejstvovanja. Pomanjkljivost zbornika Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi je v manku kritične samorefleksije, medtem ko je njegova odlika v pragmatični predstavitvi konstruktivnih predlogov mladih, ki si želijo t. i. visoko kulturo čim bolj približati širši družbi.
Avtorica recenzije: Miša Gams
Bere: Lidija Hartman
Maribor : Kulturni center, 2021
Monografija Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi je multidisciplinarno zastavljen zbornik, unikatno znanstveno delo o dejavnikih, ki so vplivali na kulturno delovanje mladih v zadnjem desetletju. Kulturne participacije so se številni sociologi, filozofi in pedagogi lotili tako z vidika analize vrednot in izobraževalnega sistema kot tudi socioekonomskih dejavnikov, pri katerih imajo veliko vlogo družina in digitalni mediji. Čeprav njihove analize potrjujejo, da je kulturno delovanje praviloma pogostejše med vsestransko aktivnimi mladimi ter tistimi, ki so brez partnerja oz. otrok in ki živijo v urbanem okolju, so hkrati ugotovili, da bi ob primerni javni prometni infrastrukturi, motiviranju s strani spletnih zvezdnikov – tako imenovanih “influencerjev” – in usmerjeni promociji kulture na družbenih omrežjih spodbudili tudi bolj neodločene mlade iz urbanih in podeželskih okolij, da bi se pogosteje udeleževali kulturnih dogodkov.
Glede na izredno povečanje uporabe računalnika in telefona med mladimi, ki je že pred epidemijo dosegla neslutene razsežnosti, nas ne čudi, da kot udeležbo na kulturnem dogodku mnogi navajajo tudi ogled videa na You tubu, Instagramu in Facebooku. V članku Kvalitativni vpogled v kulturno participacijo mladih v Sloveniji sta Andrej Kirbiš in Monika Lamot zbrala njihove poglede na definicijo kulture in njihove predloge za večje vključevanje mladih v kulturne aktivnosti. Skupaj s stališči učiteljev in kulturnih delavcev sta avtorja to povzela v zadnjem poglavju z naslovom Kulturna participacija mladih v Sloveniji: priporočila odločevalcem, kjer sta med drugim zapisala: “Na državni ravni je tako pomembno, da se krepita kulturna participacija in kulturno udejstvovanje odraslih, saj se tako lahko poveča tudi kulturni angažma mlajših generacij. Spodbujati je potrebno tudi branje knjig, npr. s popusti in oglaševanjem pozitivnih učinkov branja ter z oglaševanjem, da je branje knjig denimo način preživljanja prostega časa staršev skupaj z otroki.”
V poglavju Makrodejavniki kulturne participacije mladih v Evropi sta Andrej Kirbiš in Marija Javornik Krečič ugotovila, da širše ozračje kulturne potrošnje v državi odločilno prispeva h kulturni potrošnji mladih. V zaključku sta zapisala: “Ugotovili smo, da so mladi Evropejci bolj aktivni kulturni potrošniki kot odrasli Evropejci in da je med mladimi v starosti do 34 let zgolj 15,8 % “pasivnih”, med odraslimi, starimi 35 let in več, pa dobra tretjina.”
Čeprav so imeli avtorji poglavja Kulturni kapital, avtoritativni vzgojni stil in razvojni izidi mladih v meddržavni primerjalni perspektivi najboljši namen ugotoviti preplet dejavnikov vzgoje, zdravja in kulturnega kapitala ter zapolniti raziskovalno vrzel preteklih raziskav z analizo desetih držav jugovzhodne Evrope, so s svojo raziskavo odprli le še več vprašanj in vrzeli. Avtorji so se namreč analize lotili preveč črno-belo in vanjo vključili še raziskavo o pozitivnih pogledih na cepljenje mladih, ki je nastala v času epidemije covida. Precej hitro so prišli do zaključka, da izobrazba pri mladih ni povezana s stališči do cepljenja, medtem ko naj bi mladi, ki pogosteje obiskujejo muzeje in galerije, imeli bolj pozitivna stališča do cepljenja.
Številni grafi v zborniku Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi so za razumevanje zelo zahtevni, da ne rečemo pretežki, interpretacija dognanj pa zelo dogmatična in kavzalna v smislu prehitre potrditve, da se ena lastnost mladih povezuje z drugo, ta s tretjo in tako naprej, kar deluje v prid tezam, ki jih raziskovalci že na začetku želijo potrditi. Edini, ki je izpostavil problematiko ideološke paradigme kulturnih politik, je filozof Boris Vezjak, ki v uvodu svojega članka z naslovom Primerjava kulturnih politik v izbranih državah citira sodobnega ekonomista Tylerja Cowena: “Danes se večina pomembnih del v filmu, glasbi, literaturi, slikarstvu in kiparstvu prodaja kot blago. Sodobna umetnost je kapitalistična umetnost in zgodovina umetnosti je boj za vzpostavitev trgov.”
Monografija, ki se zaključuje z recenzijama dr. Sama Uhana s Fakultete za družbene vede in dr. Gorazda Kovačiča s Filozofske fakultete, je analitično gradivo, ki služi kot pomožno delo učiteljem, vzgojiteljem, kulturnim delavcem in najrazličnejšim pedagoškim svetovalcem, ki si prizadevajo dvigniti kakovost življenja mladih in jih spodbuditi k večjemu udejstvovanju v kulturi. Pri tem pa vseeno pogrešamo bolj kritično držo do upravljanja mladih z digitalno tehnologijo, v kateri niti učitelji niti zaposleni v kulturi ne vidijo ničesar problematičnega, temveč beležijo le njene pozitivne vrednosti tako z vidika izobraževanja kot z vidika kulturnega udejstvovanja. Pomanjkljivost zbornika Kulturna participacija mladih v Sloveniji in Evropi je v manku kritične samorefleksije, medtem ko je njegova odlika v pragmatični predstavitvi konstruktivnih predlogov mladih, ki si želijo t. i. visoko kulturo čim bolj približati širši družbi.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov