Avtorica recenzije: Miša Gams Bere Jure Franko

Prevedla Namita Subiotto; Ljubljana : LUD Literatura, 2020

Zgodbe bolgarske pisateljice Vesele Ljahove v knjigi Četrt ob obvoznici delujejo kot samostojne enote, vendar se glavne osebe v nekaterih zgodbah pojavljajo kot stranski liki v drugih. Vsem zgodbam je skupno, da se odvijajo v Sofiji. Njihovo stičišče je zločin v blokovskem predmestju, saj se že v prvi zgodbi srečamo z odvrženim truplom. Bralec, ki ima izostreno detektivsko žilico in se bo osredotočil na iskanje morilca, bo pri tem spregledal bogastvo najrazličnejših tem in izzivov bolgarske družbe, kot so brezdomstvo, osamljenost ali množično izseljevanje Bolgarov na zahod Evrope. Ljahova ima veliko socialnega čuta in empatije zlasti do starostnikov, ki jih je nehumani kapitalizem ohromil na več področjih. Poleg tega, da se jih večina tudi po upokojitvi ukvarja s priložnostnimi deli, kot so učenje, varstvo, nega in prevajanje, jih muči neznosna želja, da bi pred smrtjo videli otroke ali vnuke, ki so prisiljeni iskati delo v tujini. Tako upokojeni profesor, ki je glavni junak zgodbe Zlata poroka, želi razveseliti ženo z novico o prihodu sina, a mu najstniki na dvorišču to preprečijo. Čeprav se norčujejo iz njegovega klobuka in ga želijo spraviti v neprijeten položaj, vidi v njih svoje učence in vnuke, ki jih pogreša.

V zgodbah, kot so Prevajalka, Petnajsti september in Babica na uro, se Vesela Ljahova med drugim posveča problematiki prekarnega dela. V teh zgodbah se protagonistke namreč na stara leta spopadajo z manjvrednostnimi občutki krivde in odvečnosti, saj kot negovalke in varuške vskočijo šele takrat, ko redno zaposleni ne morejo priti, pri tem pa so prisiljene svojo družino postaviti na stranski tir. V ozadju zgodb v zbirki Četrt ob obvoznici je poleg nerazrešenega umora in socialne tematike nenehno navzoče zavedanje o minljivosti življenja. Protagonist zgodbe Pogrebist, ki po ženini smrti zdravi svoje rane z občasnimi pogrebnimi nagovori, se zaveda neponovljivosti človeške duše in bežnosti neizživetih trenutkov, v zgodbi Materina solza pa se upokojeni inšpektor, ki v parku opazuje dokaj morbiden dialog med materjo in otrokom, zave, kako so z ženo in hčerko živeli drug mimo drugega in kakšna dragocenost se skriva v medsebojnih odnosih.

Zbirka zgodb Vesele Ljahove Četrt ob obvoznici je mozaik zgodb, ki iz vidika različnih protagonistov opisujejo dogodke na dan, ko se je zgodil umor, ob tem pa sestavljajo slike malega človeka, ki se sredi glavnega mesta iz dneva v dan na različne načine bori za preživetje in ohranitev dostojanstva. Vse, kar si protagonisti v resnici želijo, so pristni stiki s svojci in čas, da lahko reflektirajo lepoto minljivega vsakdana. Ali kot zatrjuje obsesivno-kompulzivni protagonist zgodbe Moji sprehodi, ki ga policisti razglasijo za vohuna: “Jaz ne vohunim, gospodje, jaz se sprehajam. Saj sem vam povedal, dnevno porcijo lepote iščem.”

Čeprav nekatere zgodbe po zgradbi spominjajo na kriminalko, se je pisateljica temu žanru izognila prav z opisi delovnih navad in ležernih trenutkov vsakdanjih ljudi, katerih rutina se občasno preplete z rutino drugih. Na ta način se izogne detektivski analizi pa tudi psihološkim orisom junakov, ki so nehote vpleteni v umor, saj ne nazadnje ta ni le dejanje posameznika, temveč celega spleta dejavnikov, ki vodijo k razvrednotenju človeka. Ljahova se tako bolj kot z morilcem poigrava z vprašanjem, zakaj je otrok bogatašev v Bolgariji več vreden kot otrok siromašnih in zakaj je šoferju limuzine več do čistega avta kot do delavskih pravic. Vprašanje je torej, ali ni umor že v izhodišču posledica nehumanega družbenega sistema, ki v gonji za profitom ločuje ljudi, namesto da bi iz njih izvabil čut za solidarnost in medsebojno delitev “dnevne porcije lepote”.