Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana: Beletrina, 2021
Pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, dramatik in scenarist Andrej E. Skubic (roj. 1967) je v romanu Krasni dnevi prerešetal predvsem družinske odnose. Spomini na medgeneracijska trenja in družinske razmere so na trenutke pretresljivi, ponekod pa so simpatično nerodni in šele konec vsaj delno pomiri: »Tako za popizdit težko je preživeti življenje in nikogar izdati, niti samega sebe,« piše. V romanu je najbolj presenetljivo izrisan odnos oziroma ponovno vzpostavljanje odnosa med osrednjima junakoma, ovdovelim očetom in njegovo edinko.
Roman se spoprijema z različnimi žanri. Spomni nas na prvine kriminalke in detektivke, v osnovi pa gre predvsem za družinski pogled v preteklost rodbine Šauta. Minidetektivka očeta, ki išče hčer na vse možne načine, je kot psihoanaliza. To iskanje, zasledovanje pelje v številne spomine rodbine Šauta. Drugi pogled nam daje hči Leja, tretjega pa pokojni oče Marjan. Pomembna vez med njimi je tudi pokojna Neža Šauta, žena, mati in snaha. Obe ženski sta močni ženski, in glede na čas bolj ali manj uspešno kljubujeta življenju. Žensko osamosvajanje pač nikoli ni povsem dokončno. Posploševanje med očetom in sinom je mogoče opaziti med Dušanom in Marjanom, ki skupnega, predvsem političnega in družinskega pogleda, pač ne najdeta nikoli.
Pisatelj se natančno spopada z različnimi starostmi literarnih oseb, še posebej prepričljiv je glavni junak Dušan Šauta. Skubic nam ga predstavi v pozni starosti, ko ga doleti nepričakovan obisk uradnih oseb. Izobražen in še vedno kritičen starček v hipu pridobi dodatno moč, da razišče, kaj se dogaja z njegovo hčerko. Leja prehaja v srednja leta in zaradi pretresljivega dogodka nenadoma postane zelo iskana oseba. Ta zaplet je prepričljiv v več pogledih, saj nam predstavi ozadje dogodka, ki pa v realnosti vedno bolj pretresa javnost.
Pomemben je tudi pogled na starost. V času koronakrize smo se soočali z resno problematiko domov za ostarele, a nam ta roman podaja drugačno in lepšo zgodbo o starejših. Prav ti so še redka nit, ki predstavlja živi stik s polpreteklo zgodovino. Prav tako roman pokaže, kako pomembni so družinski odnosi tudi med odraslimi otroci in še živimi starši.
Krasni dnevi so torej dnevi s srečo. Občutek naj bi bil kratkotrajen in tudi za protagonistko Lejo so spomini na krasne dni redki. Drugače je za njenega očeta Dušana Šauto, ki ima drugačne občutke o skupnem, družinskem življenju. Lahko rečem, da gre za različna odsevanja skozi njuna življenjska obdobja. Veliko vlogo ima verjetno tudi nostalgija, drobna prevara našega uma, saj Šauto nenehno vleče s sabo, zlasti v spominih na skupno življenje s hčerko in ženo. Avtorju pa nista ušla niti kritično obreganje in primerjava med izkustvenim učenjem tem doživetje z današnjimi mediji in vedno večjo atrakcijo doživetij.
Skubičev osmi roman Krasni dnevi vsaj na začetku nekoliko peša, saj je dogajanje mogoče preveč predvidljivo. A se to kaj kmalu obrne. Pomen in zasnova zgodbe ne visita več, pripoved steče in se tudi tokrat žlahtno spoprijema z različnimi socialnimi zvrstmi jezika. Prav tako zgodba z različnih vidikov literarnih oseb spretno manevrira. Izmenjujejo se pripovedi, izmenjujejo se tipi pisav in dnevniški pogledi v svet drugih. Vse je dosledno. Občutje je enkrat zasanjano, drugič boleče, zlasti ob drobnih lažeh, ki lahko puščajo veliko bolečine in strahov.
Roman Krasni dnevi nas v nekaterih detajlih predvsem v Leji in objavah na Facebooku spomni na hibridno delo Eve Mahkovic Na ta dan najbolj trpi mastercard. Zaznati je mogoče tudi nekatere razvite zastavke iz romana Boruta Kraševca Agni. Pa vendar, če se vrnem na izhodišče, je to roman o družinskih odnosih, o spominih tudi na krasne dni in namig na Tolstojev uvod iz Ane Karenine o srečnih in nesrečnih družinah. Torej je to roman o medsebojnih bojih, ki so lahko tihi ali odkriti. O odkrivanju skrivnosti, ki jih imajo med sabo najbližji.
Kljub začetnim pomislekom me je roman Andreja E. Skubica Krasni dnevi vendarle prepričal. Predvsem zaradi analitičnega vpogleda različnih pripadnikov rodbine, ki vsak na svoj način bijejo boj skozi življenje. In doživljajo skupne in ali pa posamezne krasne dneve. Tudi prvine kriminalke so take, kot morajo biti, čeprav so samo povod in gonilo za nastalo fabulo.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov