Film gotovo ni eden najboljših Marvelovih filmov, a vseeno prinaša to, kar se od njega pričakuje – dobri dve uri akcije, pikrega humorja in tudi rahle družbene kritike

Črna vdova bi pred desetletjem, ko se je pojavila ideja o njej kot prvem celovečernem filmu, posvečenem stripovski junakinji, najbrž lahko krepko pretresla vsaj filmski svet največjih oboževalcev, danes pa samo popravlja zamujeno.

Obravnava zgodbo verjetno najbolj skrivnostne od prvotnih Maščevalcev Nataše Romanoff, znane kot Črna vdova. Dogajanje je časovno umeščeno med filma Stotnik Amerika: Civilna vojna in Maščevalci: Brezmejna vojna, torej v čas, ko so se medsebojni odnosi v skupini teh posebnih superjunakov nekoliko ohladili in ga zato preživljajo bolj vsak na svojem koncu sveta. Nataša se umakne na Norveško, a njen mir seveda ne traja prav dolgo. Pot jo popelje naravnost na družinsko srečanje in k razreševanju svojih otroških travm. Oboje seveda vključuje veliko – ponekod kar preveč – drznih akcijskih prizorov in bolj ali manj posrečenih besednih dovtipov, značilnih za vse Marvelove filme.

Kot že rečeno, pred desetletjem bi bil celovečerni film z vznemirljivim vpogledom v »resnično« življenje edine Maščevalke sveža in dobrodošla filmska stvaritev. Pa ne le zato, ker bi postal to prvi visokoproračunski film z žensko stripovsko junakinjo v glavni vlogi, čast, ki jo je potem leta 2017 pobral film Čudežna ženska konkurenčnega DC vesolja, ampak predvsem zaradi vseh dogodkov, ki so se v tako imenovani tretji fazi Marvelove Neskončne sage zgodile pozneje, predvsem ob koncu Maščevalcev. Spremljanje epizode življenja junakinje, ko vnaprej vemo, kako se je njena pot in pot nekaterih njenih najtesnejših sodelavcev končala, hočeš nočeš pusti določen grenak priokus in tudi občutek, da film ni samo nekoliko pozno posvetilo Črni vdovi, ampak bolj nekakšen most, povezava s četrto fazo Marvelovega filmskega vesolja, ki šele nastaja.

K temu poleg zelo očitnega namiga v kratki sceni po odjavni špici napeljuje predvsem uvedba lika Jelene, Natašine sestre, ki je prav tako kot ona neusmiljena in izurjena morilka, vredna, da morda nekoč v prihodnosti obuje sestrine čevlje. Prav Jelena pa se po svoje zdi tudi največji spodrsljaj ustvarjalcev filma Črna vdova z režiserko Cate Shortland na čelu. Ne, ker bi bil lik slabo vpeljan ali Florence Pugh slaba igralska izbira – ravno obratno: oboje je tako posrečeno, vznemirljivo in zanimivo, da zasenči celo glavno junakinjo, ki jo seveda tudi zdaj igra Scarlett Johansson, in ji, težko da povsem načrtovano in namerno, ukrade precej pozornosti.

Črna vdova, o vsebini katere je zaradi številnih možnih kvarnikov težko povedati kaj več, gotovo ni eden najboljših Marvelovih filmov, a vseeno prinaša to, kar se od njega pričakuje – dobri dve uri akcije, pikrega humorja in tudi rahle družbene kritike, predvsem pa končno čisto spodoben samostojen celovečerni film o edini superjunakinji med izvornimi Maščevalci. Pa čeprav nekoliko prepozno.