Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Barbara Zupan.
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Takoj na začetku naj omenim: kdor je na lovu za osvežujočim branjem, naj se vsekakor loti raziskovanja nizozemske literarne krajine. In kdor želi v njej zatavati globlje, naj seže po literaturi Arnona Grunberga, enega najbolj neobičajnih in ustvarjalnih nizozemskih pisateljev, ki se v svojem leposlovnem (in tudi raziskovalno-novinarskem) pisanju brez zadržkov podaja v odrinjene predele človekove narave. O tem smo se lahko prepričali že v dveh doslej prevedenih romanih, Plavi ponedeljki in Tirza, še dodaten korak v skrajno pa stori roman Dobri možje, kjer tako imenovano dobro kot maska duši eksistencialna vprašanja o družini in njeni dediščini, potlačenem libidu, ujetosti v neizrazito in neizraženo identiteto in prikriti družbeni ksenofobiji.
Glavni lik zgodbe je Geniek Janowski, prebivalec pustega nizozemskega mesta, izstopajoč le po svoji višini. Ker je zanj najvišje dobro ''biti dober'', želi ustreči vsem in živi neuporno, dopuščajoče: tako na primer dopušča, da ga doma in v službi kličejo po vzdevku, Poljak, da žena ''logorejsko'' ubeseduje direktive, po katerih mora potekati zakonsko in družinsko življenje, in ker hoče pripadati svoji gasilski četi C, plemenitemu reševalskemu cehu, presliši zbadljivke na svoj račun. Še najbolj aktiven je Poljak v odnosu do starejšega sina, zaprtega najstnika brez prijateljev, kateremu kupi ponija v upanju, da ga bo ljubezen do živali ozdravila nenadzorovanega izločanja blata in ga odprla življenju in svetu.
Čeprav ima Poljak z življenjem le najboljše namene, kar si sam pri sebi tudi hipnotično ponavlja, mu ravno Življenje spodnese tla pod nogami. Po samomoru starejšega sina in po zakolu njegovega ponija, ga pred notranjim razpadom obvaruje ozek samostanski kurnik, kamor se stlači za pokoro, po ženinem odhodu pa se odloči spet ljubiti in čeprav se zdi, da bo z ukrajinsko nevesto in mlajšim sinom zaživel novo srečo, mu poskus novih začetkov brutalno odrečejo prav njegovi sogasilci, po lastni presoji dobri fantje s srcem na pravem mestu.
Roman Dobri možje je poln grotesknih in absurdnih zapletov, a se niti v enem trenutku ne začne krhati, še več – kljub njim ali zaradi njih pridobi na svoji verodostojnosti, za takšno pisanje pa sta potrebna posebna pisateljska moč in talent. Dodatni odliki sta mojstrsko ustvarjeno občutje stalno prisotne prikrite grožnje in dobro tempiran humor, ob katerem sicer bralec ne ve, ali bi se zjokal ali smejal, vendar prasne v smeh, ko denimo Poljaka in ostale nizozemske snubce spremlja na poti v Kijev, kjer se s kandidatkami sestanejo v sobi poleg shoda vojnih invalidov.
Dobri možje je radikalno osvežujoč roman, in avtor Arnon Grunberg vrhunski romanopisec, ki v tekočem jeziku in s čutom za dramaturgijo, v dobro zastavljenem ritmu zadrževanja in stopnjevanja, pove zgodbo o padcu slehernika, ki, kot se pogosto zgodi, pomeni tudi njegovo prebujenje, ko mu resnično vse prekipi.
Avtorica recenzije: Kristina Jurkovič
Bere Barbara Zupan.
Prevedla: Mateja Seliškar Kenda; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2020
Takoj na začetku naj omenim: kdor je na lovu za osvežujočim branjem, naj se vsekakor loti raziskovanja nizozemske literarne krajine. In kdor želi v njej zatavati globlje, naj seže po literaturi Arnona Grunberga, enega najbolj neobičajnih in ustvarjalnih nizozemskih pisateljev, ki se v svojem leposlovnem (in tudi raziskovalno-novinarskem) pisanju brez zadržkov podaja v odrinjene predele človekove narave. O tem smo se lahko prepričali že v dveh doslej prevedenih romanih, Plavi ponedeljki in Tirza, še dodaten korak v skrajno pa stori roman Dobri možje, kjer tako imenovano dobro kot maska duši eksistencialna vprašanja o družini in njeni dediščini, potlačenem libidu, ujetosti v neizrazito in neizraženo identiteto in prikriti družbeni ksenofobiji.
Glavni lik zgodbe je Geniek Janowski, prebivalec pustega nizozemskega mesta, izstopajoč le po svoji višini. Ker je zanj najvišje dobro ''biti dober'', želi ustreči vsem in živi neuporno, dopuščajoče: tako na primer dopušča, da ga doma in v službi kličejo po vzdevku, Poljak, da žena ''logorejsko'' ubeseduje direktive, po katerih mora potekati zakonsko in družinsko življenje, in ker hoče pripadati svoji gasilski četi C, plemenitemu reševalskemu cehu, presliši zbadljivke na svoj račun. Še najbolj aktiven je Poljak v odnosu do starejšega sina, zaprtega najstnika brez prijateljev, kateremu kupi ponija v upanju, da ga bo ljubezen do živali ozdravila nenadzorovanega izločanja blata in ga odprla življenju in svetu.
Čeprav ima Poljak z življenjem le najboljše namene, kar si sam pri sebi tudi hipnotično ponavlja, mu ravno Življenje spodnese tla pod nogami. Po samomoru starejšega sina in po zakolu njegovega ponija, ga pred notranjim razpadom obvaruje ozek samostanski kurnik, kamor se stlači za pokoro, po ženinem odhodu pa se odloči spet ljubiti in čeprav se zdi, da bo z ukrajinsko nevesto in mlajšim sinom zaživel novo srečo, mu poskus novih začetkov brutalno odrečejo prav njegovi sogasilci, po lastni presoji dobri fantje s srcem na pravem mestu.
Roman Dobri možje je poln grotesknih in absurdnih zapletov, a se niti v enem trenutku ne začne krhati, še več – kljub njim ali zaradi njih pridobi na svoji verodostojnosti, za takšno pisanje pa sta potrebna posebna pisateljska moč in talent. Dodatni odliki sta mojstrsko ustvarjeno občutje stalno prisotne prikrite grožnje in dobro tempiran humor, ob katerem sicer bralec ne ve, ali bi se zjokal ali smejal, vendar prasne v smeh, ko denimo Poljaka in ostale nizozemske snubce spremlja na poti v Kijev, kjer se s kandidatkami sestanejo v sobi poleg shoda vojnih invalidov.
Dobri možje je radikalno osvežujoč roman, in avtor Arnon Grunberg vrhunski romanopisec, ki v tekočem jeziku in s čutom za dramaturgijo, v dobro zastavljenem ritmu zadrževanja in stopnjevanja, pove zgodbo o padcu slehernika, ki, kot se pogosto zgodi, pomeni tudi njegovo prebujenje, ko mu resnično vse prekipi.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov