Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Neveljaven email naslov