Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov