Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Jure Franko.
Ljubljana : LUD Literatura, 2020
Okoli petdeset že objavljenih prispevkov, »majhnih premislekov«, zbranih v Nezbranem delu Andreja Blatnika, razkriva širino avtorjevih področij delovanja. Je poznavalec založništva, tudi podatkov, izraženih v številkah in pridobljenih v različnih anketah in občasnih numeričnih sondiranjih kulturnega prostora, ob tem dobro pozna uredniško prakso, nekaj je odmevov na lastno mentorsko ukvarjanje s kreativnih pisanjem, nekaj spremnih besed in nekaj priložnostnih besedil, najsi gre za uvodnike ali prispevke na srečanjih in simpozijih. Primerno različna je tudi dolžina besedil, zato so uvodniki v literarne revije in spremne besede daljši in položeni v sredino knjige, obkroženi s kolumnami za časopis Dnevnik, ki so se posvečali aktualnih temam, različnim manifestacijam kulturnega življenja, tudi glasbenim fenomenom in premisleku vsakdanje in zato skoraj neopazne kulture, vendar ne brez navezave na splošno stanje umetnostne produkcije.
Nezbrano delo je naslovljeno duhovito in izmuzljivo – ker je bil za nekatera besedila v pogodbi pogoj, da pravice za vedno, razen za zbrano delo, pripadejo naročniku in plačniku, torej medijski hiši, je takšno poimenovaje obšlo klavzulo. Po drugi strani je Blatnik pisanje zastavil v različnih registrih, vendar bolj esejistično in manj študiozno in akademsko kot v zbirki Izdati in obstati, vendar podprto s dejstvi in splošnim poznavanjem tematike, saj je ob recimo Samu Ruglju ali Mihi Kovaču in še kom eden redkih, ki ima pogled v bralne navade. Splošna ugotovitev je, da pri nas in v svetu prihaja do upada bralne kulture, do manjšanja števila bralcev, mlajši sicer berejo, a ne več v slovenščini. Branje v tujih jezikih je zaradi večjih jezikovnih tržišč, višje naklade in s tem nižjega odstotka stroškov knjige za honorarje cenejše, kar spregledujejo topoumni, ko nas podijo na trg in pisce pred publiko na stadione vsakič, ko se zgražajo nad stroški za kulturo, obenem pa so jim protitržne dokapitalizacije bank ali subvencije za kmetovalce samoumevne. Blatnik v zbirki esejev ugotavlja, da zaradi vseprisotnosti ekranov, s katerih beremo in se včasih kot pisci pridušamo v kratki formi, torej v obsegu kratkega čivka oziroma bevska, postajamo vse bolj nezbrani, da je branje žal vse bolj nezbrano delo, vse bolj zaprto v svet akademskih in specializiranih institucij, torej v zaprte kroge ljubiteljev in tistih, ki od branja kolegov in predavanj o zgodovini pisanja živijo. Vzporeden problem je dejstvo, da tudi tisti, ki berejo, vse manj radi plačujejo, torej se zadovoljujejo z zastonjkarskimi in cenenimi vsebinami. Razen redkih temu sledijo tudi pri izbiri hrane – stopnja popusta pretehta nad kakovostjo, zato podhranjenost kljub debelosti.
Blatnik ovrže prenekatero prepričanje o naših bralnih navadah, recimo da je treba poleti brati plažno čtivo, še bolj odločno prepričanja, da so kulturniki nekakšni paraziti, s pomembnim poudarkom, da če že, potem v zadnjih letih v nasprotju s prejšnjimi precej neuspešni. Nagrada za roman ne doseže mesečne menedžerske plače, zahteva pa precej več kot enomesečno delo, če donosnost pesniških zbirk tokrat preskočimo, kar sili ustvarjalce v druge dejavnosti, iz katerih potem finančno pokrivajo svojo ustvarjalnost. Ta amaterizem, torej ljubiteljstvo, je vse bolj prisoten tudi pri drugih založniških segmentih.
V zbirko je uvrščeno tudi nekaj poglobljenih in pogosto tudi s sociologijo kulture podloženih Blatnikovih spremnih besed k romanom Jamesa Grahama Ballarda, Jacka Kerouaca ali Evalda Flisarja.
Vendar vsi sestavki niso namenjeni literaturi, nasprotno, kar nekaj je tudi precej osebnih in na telesni izkušnji temelječih zapisov o kulturnih fenomenih, cel segment zbirke je podnaslovljen Ulice, na katerih živimo. Vmes Blatnik premišljuje o marsičem, na primer o zahtevni, nepopularni glasbi in razvoju, torej evolucijskih prelomih pri njenih nosilcih, in tam vidimo, da je njegova kolumna, torej komentar v zgodbi, včasih čisto blizu oziroma identičen tistemu, o čemer piše v kratki prozi, oziroma soroden fragmentom, iz katerih so sestavljeni njegovi romani. Dodani so recimo spomini na prve knjige, ki so ga nekako pomenljivo zadrsale v bralni svet, ki mu ostaja zvest. Zraven so prispevki o kreativnem pisanju, katerega najbolj izpostavljen predavatelj in teoretik je, tudi z najdaljšim stažem. Piše tudi o spremembah v vlogi in razumevanju umetnosti nasploh – in ta gre v smer vse večje nezbranosti, razpršitve vrednostnih gledišč, odsotnosti nekdanjih avtoritet, zastonjkarstva in odvečnosti, saj branje zahteva napor in pogosto nekaj predznanja. Prihodnost branja, vsaj sodeč po trenutnih trendih, ni obetavna, čeprav je napovedovanje konca knjige in podobno pretirano in katastrofično.
Blatnikovo Nezbrano delo je niz ugotovitev in tudi povsem osebnih vtisov ob soočanju domače z drugimi bralnimi kulturami. Bralci bodo v knjigi vedno našli kaj zase; eni številke, ki včasih in komu povedo več kot tisoč besed, drugi zanimivosti o bralnih navadah in njihovem opuščanju na do pred kratkim literaturi naklonjeni in zavezujoči strani Alp, tretji nostalgične okruške o prvem bralnem ožarčenju in prvi kitari, ki se ne pozabi nikoli, ostali svetovljanske utrinke ob srečanjih z drugimi kulturami, branimi po tihem in naglas. Vse je napisano vešče, duhovito, včasih aforistično zaostreno in v esejističnem, literariziranem jeziku, predvsem pa z redkim in ves čas osupljivim globljim uvidom v problematiko.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov