Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Neveljaven email naslov