Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Lidija Hartman.
Predmetno-glasbeni kabaret, narejen po motivih Stanovitnega kositrnega vojaka Hansa Christiana Andersena in v režiji Matije Solceta.
V Mestnem gledališču ljubljanskem so koronsko obdobje poskušali prebroditi tudi s solističnimi, avtorskimi projekti igralcev tamkajšnjega ansambla. Tako je nastala tudi predstava Smrtno resno, ki jo je po besedilu švedskega pesnika, pisatelja, scenarista in dramatika Niklasa Radströma uprizoril igralec Boris Ostan. Ogled predstave je gledalcem ponudil uro in pol slavljenja življenja s perspektive minljivosti oziroma končnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Boris Ostan v predstavi Smrtno resno, foto: Anka Simončič
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. foto: Jaka Varmuž, www.lgl.si
Po mladinskem romanu Skrivno društvo KRVZ Simone Semenič in v njeni odrski priredbi, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorili predstavo z enakim naslovom, ki jo je režiral Mare Bulc. Napeta detektivka je z izvirnimi uprizoritvenimi poudarki navdušila občinstvo vseh generacij. Predstavo si je ogledala tudi Petra Tanko. vir foto: LGL
Pretekli četrtek je na odru SNG Opera in balet Ljubljana v sveži preobleki zaživela zgodba slavnih ljubimcev iz Verone. Balet Romeo in Julija je koreograf in umetniški vodja ljubljanskega baleta Renato Zanella publiki predstavil v različici, ki je plod njegovega večletnega srečevanja in ukvarjanja s to priljubljeno klasiko baletnega repertoarja. Z ljubljanskimi baletniki je zgodbo o izgubljenem boju nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo želel povedati na novo. Več v prispevku Katje Ogrin.
Neveljaven email naslov