Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi
Križarjenje skozi džunglo se začne v Londonu med prvo svetovno vojno, a to je le izhodišče, ki omogoči zaplet in nekaj napetosti v smislu črno-belega spopada med dobrim in zlim. Iz ponesrečene predstavitve v nekem znanstvenem združenju namreč izvemo, da obstaja legenda o mesečevih solzah, drevesu, katerega en cvet naj bi bil sposoben ozdraviti vse bolezni. Mlada znanstvenica, botaničarka iz višjega sloja, verjame, da ne gre za legendo, ampak za resnično zgodbo, in je odločena najti mesečeve solze, saj bi rada nesebično pomagala človeštvu. Njeno vero, ne pa tudi namena, deli izmišljeni sin nemškega cesarja, ki bi se do mesečevih solz rad dokopal, da bi si zagotovil prevlado na svetu. Oba se zato odpravita v Amazonijo, znanstvenica Lily s svojim dandyjevskim bratom McGregorjem, nemški princ pa s podmornico in nekaj vojaki. Lily in McGregor po spletu naključij in prevar za vodnika najameta Franka, ki dela kot ponudnik križarjenj po reki, kamor turiste vozi s svojo barko, in lov na zaklad – oziroma na cvet – se lahko začne.
Nekaj davka je bilo v tem filmu Disneyu treba plačati trenutno aktualnim trendom politične korektnosti: še najmanj opazen je različen odnos do pomena in vloge morebitnih zdravil, bolj pa kar nekako nujno opozarjanje na zgodovinsko prikrajšanost žensk v znanosti, vključevanje istospolne usmerjenosti brez posebne narativne nujnosti, občasno posmehljivo upodabljanje tradicionalističnosti, ki se zato žal sprevrača v karikaturo. Seveda s temi tematikami samo po sebi ni nič narobe, a tlačiti jih vsepovsod jih tudi ne bi bilo treba, saj takšen film, kot je Križarjenje skozi džunglo, s tem ničesar ne pridobi in njihova vključenost vanj je precej neorganska, ker je nepotrebna.
Prav tako pa ni treba, da bi nas to odvrnilo od gledalskega užitka pri gledanju: kot zgodovinska akcijska pustolovščina je film dovolj napet, slikovit in dinamičen, da je gledanje gledalcu v kratek čas, prava odlika pa so nekateri dialogi, ki so duhovito napisani in zabavajo ali s posrečenimi besednimi igrami ali pa z dovolj očitnimi, a tudi dovolj subtilnimi skritimi pomeni. Zares je treba reči, da se kar nekajkrat človek lahko iz srca nasmeje. Junaki so bolj ali manj tipizirani, a dovolj spretno, da so razmerja med njimi prepričljiva in prispevajo h komičnosti; kar se karakteriziranosti tiče, ta le redko postane stereotipna in tako ostane v glavnem nemoteča. Pa saj od takšnih filmov ne pričakujemo nujno, da nam bodo postregli z nečim zares novim: pomembneje je, da gre za obrtniško solidne izdelke, ki nam omogočijo prijetno sprostitev, in Križarjenje skozi džunglo to je.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov