Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Suzana Tratnik: Pontonski most Marjan Pungartnik: Za zvezdno mizo Pajtim Statovci: Moj mačkon Jugoslavija Renata Salecl: Strast do nevednosti Recenzije so napisali Ana Hancock, Andrej Lutman, Katarina Mahnič in Iztok Ilich.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Jure Franko in Vesna Topolovec.
Avtor recenzije: Robi Šabec Bereta Jure franko in Barbara Zupan.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Simona Kopinšek Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov