Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.

Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.

»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.

Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.

Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.