Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
»Najpomembnejše sporočilo filma je, naj vas ne bo strah poskusiti česa novega,« je na eno najmanj izvirnih novinarskih vprašanj odgovoril mladi Jacob Tremblay, ki je v novi Pixarjevi animirani pustolovščini Luka posodil glas naslovnemu junaku. Temu sporočilu pa bi brez pardona ob bok lahko postavili še nekaj drugih, ki jih morda bolj opazi predvsem malo starejše občinstvo, saj so otrokom pogosto k sreči še povsem samoumevna. Ustvarjalci pod režijsko taktirko Enrica Casarose so posebno pozornost namenili ne le neupogljivemu prijateljstvu, ki je v taki ali drugačni obliki gonilna sila večine tovrstnih filmov, ampak tudi tako imenovani drugačnosti, odstopanju od družbenih norm, to pa v filmu izredno simpatično prikažeta mali morski pošasti. Morska pošastka Luka in njegov novi prijatelj Alberto si namreč želita izkusiti življenje nad vodno gladino, kjer se njuni z luskami pokriti telesi spremenita v povsem navadno človeško kožo, in fanta tako vsaj na videz postaneta čisto navadna človečka. A seveda samo na videz, in ko se v želji po svoji lastni vespi, s katero bi lahko raziskala »ves svet«, odpravita na adrenalinsko pustolovščino v italijanskem mestecu, ki v svoji majhnosti z vsem srcem in povsem brez razloga sovraži morske pošasti, sta tako njuna skrivnost kot tudi prijateljstvo večkrat močno ogrožena. Na koncu se, kot se za pravljice spodobi, seveda vse prav lepo izide.
Kakor pri preostalih Pixarjevih filmih se tudi pri tem hudič skriva v detajlih, zato pozornejšim gledalcem ne bodo ušle številne spretne navezave na – tokrat seveda predvsem italijansko – filmsko in književno zgodovino. Na stenah je tako moč zaslediti plakat legendarnega Fellinijevega filma Cesta, tudi jadrnica se imenuje po naslovni junakinji tega filma Gelsomini, trg se imenuje Piazza Calvino, mačku prijateljice glavnih junakov je ime Machiavelli in tako naprej. Casarosa pa je navdih za svoj celovečerni prvenec črpal tudi pri legendarnem japonskem režiserju animiranih filmov Hajau Mijazakiju in njegovem Studiu Ghibli, to pa se kaže predvsem v slogu tokratne Casarosove animacije. Ta je v primerjavi s preostalimi Pixarjevimi filmi zadnjih let namreč nekoliko bolj v slogu risanke, rahlo pretirana in napihnjena, to pa se odlično poveže z zgodbo ter filmu doda tisto piko na i.
Luka morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, tudi zgodba ni prav izvirna in je vsekakor že večkrat videna, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je tako in tako dobro poudarjati znova in znova. Če se pri tem še izvrstno zabavaš ob nam precej domačih italijansko obarvanih šalah in dovtipih ter izredno simpatičnih glavnih junakih, pa toliko bolje.
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Ivan Lotrič.
Na sporedu so bili standardni odlomki železnega opernega repertoarja kot je v navadi na tovrstnih koncertih. Sicer pa je bilo vabilo na ljubljanski festival prvo, ki ga je operni par prejel v času pandemije.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov