Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrej Medved: Rana sled

09.08.2021

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Koper : Hyperion: KUD AAC Zrakogled, 2020

Pesniška zbirka Rana sled pesnika, filozofa, prevajalca, urednika, založnika, umetnostnega zgodovinarja in kustosa Andreja Medveda bralcu ponuja poseben pogled v minevanje. Njegova rajska ptica »prepeva o minljivosti neznosne sreče.« Toda ko prihaja konec, je tu tudi začetek in začetek nosi v sebi klico konca, med njima pa je prostor, kjer se spaja na prvi pogled nezdružljivo. Če postrežemo z izborom nekaterih pesniških podob, se izkaže, da otrok zaspi z odprtimi očmi, oblački so iz žveplene tekočine, kolesa na tovornem vlaku so brez obročev, živa voda se pije iz zamrznjenega studenca, plinski naboji so všiti v posteljo, jadrnica ima čokoladne prelive, podmorniške kajute grb iz svilenih las,  nasladna moč je povezana z nemočjo, srnjak se s srnami okoplje v zamrznjenem tolmunu sredi jase. Ali, kot pravi pesnik, je »roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…« in »popokani plodovi se v hipu razcvetijo in padejo z lesnih žebljev v lestvi, ki je prislonjena k nebesom.«

Pisec spremne besede Miklavž Komelj izpostavlja dvojnost Medvedovih podob, po eni strani so čutno nazorne, po drugi pa delujejo kot učinki besedne interakcije, kar pesnika postavlja v ris nadrealistične poetike. Realen svet je stopljen z nerealnim, pravljična bitja, kot so škratje, zmaji in velikani kot da niso resnična le v otroški domišljiji, predvsem pa v bogatem metaforičnem jeziku zaživi cela vrsta živali: gamsi, antilope, prepelice, galebi, hijene, zajci, srnjad, ovce, jerebice, konji, pavijani, kačji pastirji, kolibriji, kobilice, opice, kače, losi. Poleg njih so tu še lenivec, divja morska ptica, mravlja, metulj, čebela, slon, orel, kit, vrabec, kos, bizon, pav. Vpeti so v izražanje asociativnih pobliskov, ki odkrivajo medsebojne povezave kot rahla sled, pa vendarle z vso ostrino občutljivo izrisana, kar se kaže tudi v verzih, ki prinašajo naslovni besedi zbirke Rana sled.

Skozi luknjo v strehi vdre svetloba
v rano sled v prosojnem ogledalu in pokrije z
nagubano tkanino, bledo srno v postelji iz črnega lesa … Iz
krošenj se usujejo zlatniki, z barvnim svinčnikom obarvano sredico
in mehki … kot ajdov kruh, ki ga pojejo
črne ptice. V skladovnici iz zbitih desk se skriva jerebica
in plahuta z živopisanim krilom … ob počen zvonec, ki obvisi v zraku …

Pesmi v zbirki si sledijo brez naslovov, prepletajo se in verižijo, poganjajo k vedno novemu vrhuncu. Gre pravzaprav za eno samo pesem, intimistično pesnitev, ki jo prežemajo globoka razmišljanja in pogledi v človekovo življenje. Podobe rastejo ena iz druge, izrisani detajli razkrivajo svetovja. Medvedova pesniška erupcija je silovita, izbruhe sestavljajo drobne eksplozije, ki vsaka zase išče spoznanja o nedoumljivem. Pesnik se vedno znova ustavlja v zgoščenih trenutkih bivanja, ujame »puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«, neizprosno se potaplja v pojave okoli sebe in v sebi, ki razkrivajo nešteta vprašanja.

… Pospešeno korakanje v prazno, odmikanje in cepetanje
brez nežnih in pozornih gibov roke …
nasladna moč z nemočjo, nemožno kroženje na mestu,
oddaljeno in komaj slišno šepetanje, ki se spreminja v zvok nebesnih
odposlancev v svetilniku na skrčenem
otoku … v mavričnem zatonu lune … in v zatonu sonca … na
rtu dobre nade, v južnem morju …

In ne nazadnje – pesnitev izzveni kot ples za prihajajočo smrt in o njej. Zbirka Rana sled se konča z verzi, da »veverica s tal odskoči kot kristalna žoga v globoko jamo … s tropi in skeleti netopirjev.« A če se vrnemo k nekaterim začetnim verzom, se izkaže, da »odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah.« Sladek je tudi »mulj na konici prstov«. Kot je nemara sladka nežnost, ki nas v končni uri pospremi s tega sveta in nas je na njega pripeljala.

Zagotovo bo Medvedov pesniški svet bralca, ko bo knjigo odložil na nočno omarico, še dolgo preganjal. In to ne le v sanjah.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Andrej Medved: Rana sled

09.08.2021

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Koper : Hyperion: KUD AAC Zrakogled, 2020

Pesniška zbirka Rana sled pesnika, filozofa, prevajalca, urednika, založnika, umetnostnega zgodovinarja in kustosa Andreja Medveda bralcu ponuja poseben pogled v minevanje. Njegova rajska ptica »prepeva o minljivosti neznosne sreče.« Toda ko prihaja konec, je tu tudi začetek in začetek nosi v sebi klico konca, med njima pa je prostor, kjer se spaja na prvi pogled nezdružljivo. Če postrežemo z izborom nekaterih pesniških podob, se izkaže, da otrok zaspi z odprtimi očmi, oblački so iz žveplene tekočine, kolesa na tovornem vlaku so brez obročev, živa voda se pije iz zamrznjenega studenca, plinski naboji so všiti v posteljo, jadrnica ima čokoladne prelive, podmorniške kajute grb iz svilenih las,  nasladna moč je povezana z nemočjo, srnjak se s srnami okoplje v zamrznjenem tolmunu sredi jase. Ali, kot pravi pesnik, je »roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…« in »popokani plodovi se v hipu razcvetijo in padejo z lesnih žebljev v lestvi, ki je prislonjena k nebesom.«

Pisec spremne besede Miklavž Komelj izpostavlja dvojnost Medvedovih podob, po eni strani so čutno nazorne, po drugi pa delujejo kot učinki besedne interakcije, kar pesnika postavlja v ris nadrealistične poetike. Realen svet je stopljen z nerealnim, pravljična bitja, kot so škratje, zmaji in velikani kot da niso resnična le v otroški domišljiji, predvsem pa v bogatem metaforičnem jeziku zaživi cela vrsta živali: gamsi, antilope, prepelice, galebi, hijene, zajci, srnjad, ovce, jerebice, konji, pavijani, kačji pastirji, kolibriji, kobilice, opice, kače, losi. Poleg njih so tu še lenivec, divja morska ptica, mravlja, metulj, čebela, slon, orel, kit, vrabec, kos, bizon, pav. Vpeti so v izražanje asociativnih pobliskov, ki odkrivajo medsebojne povezave kot rahla sled, pa vendarle z vso ostrino občutljivo izrisana, kar se kaže tudi v verzih, ki prinašajo naslovni besedi zbirke Rana sled.

Skozi luknjo v strehi vdre svetloba
v rano sled v prosojnem ogledalu in pokrije z
nagubano tkanino, bledo srno v postelji iz črnega lesa … Iz
krošenj se usujejo zlatniki, z barvnim svinčnikom obarvano sredico
in mehki … kot ajdov kruh, ki ga pojejo
črne ptice. V skladovnici iz zbitih desk se skriva jerebica
in plahuta z živopisanim krilom … ob počen zvonec, ki obvisi v zraku …

Pesmi v zbirki si sledijo brez naslovov, prepletajo se in verižijo, poganjajo k vedno novemu vrhuncu. Gre pravzaprav za eno samo pesem, intimistično pesnitev, ki jo prežemajo globoka razmišljanja in pogledi v človekovo življenje. Podobe rastejo ena iz druge, izrisani detajli razkrivajo svetovja. Medvedova pesniška erupcija je silovita, izbruhe sestavljajo drobne eksplozije, ki vsaka zase išče spoznanja o nedoumljivem. Pesnik se vedno znova ustavlja v zgoščenih trenutkih bivanja, ujame »puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«, neizprosno se potaplja v pojave okoli sebe in v sebi, ki razkrivajo nešteta vprašanja.

… Pospešeno korakanje v prazno, odmikanje in cepetanje
brez nežnih in pozornih gibov roke …
nasladna moč z nemočjo, nemožno kroženje na mestu,
oddaljeno in komaj slišno šepetanje, ki se spreminja v zvok nebesnih
odposlancev v svetilniku na skrčenem
otoku … v mavričnem zatonu lune … in v zatonu sonca … na
rtu dobre nade, v južnem morju …

In ne nazadnje – pesnitev izzveni kot ples za prihajajočo smrt in o njej. Zbirka Rana sled se konča z verzi, da »veverica s tal odskoči kot kristalna žoga v globoko jamo … s tropi in skeleti netopirjev.« A če se vrnemo k nekaterim začetnim verzom, se izkaže, da »odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah.« Sladek je tudi »mulj na konici prstov«. Kot je nemara sladka nežnost, ki nas v končni uri pospremi s tega sveta in nas je na njega pripeljala.

Zagotovo bo Medvedov pesniški svet bralca, ko bo knjigo odložil na nočno omarico, še dolgo preganjal. In to ne le v sanjah.


06.06.2022

Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih

Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Nataša Skušek: Pasja sreča

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko


06.06.2022

Janko Messner - Solidarnost ob meji

Avtor recenzije: Milan Vogel Bralec: Jure Franko


06.06.2022

Vse povsod naenkrat

Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri


04.06.2022

Lutkovno gledališče Ljubljana: Slišati morje

Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.


30.05.2022

Goran Vojnović: Zbiralec strahov

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Ana Svetel: Marmor

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih


30.05.2022

Leon Marc: Katedrale, male in velike

Avtor recenzije: Robert Šabec Bralec: Aleksander Golja


30.05.2022

Victor Hugo: Triindevetdeset

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja


31.05.2022

Margaret Atwood: Penelopiada

SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj


30.05.2022

Margaret Atwood : Penelopiada

Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.


28.05.2022

Premiera na Mali sceni MGL - Arthur Schnitzler: Samotna pot

Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani


27.05.2022

Top Gun: Maverick

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Antigona – Kako si upamo!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


27.05.2022

Kabaret Kaspar

Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.


23.05.2022

Jan Wagner: Avtoportret z rojem čebel

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bralka: Maja Moll


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 38 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov