Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Koper : Hyperion: KUD AAC Zrakogled, 2020

Pesniška zbirka Rana sled pesnika, filozofa, prevajalca, urednika, založnika, umetnostnega zgodovinarja in kustosa Andreja Medveda bralcu ponuja poseben pogled v minevanje. Njegova rajska ptica »prepeva o minljivosti neznosne sreče.« Toda ko prihaja konec, je tu tudi začetek in začetek nosi v sebi klico konca, med njima pa je prostor, kjer se spaja na prvi pogled nezdružljivo. Če postrežemo z izborom nekaterih pesniških podob, se izkaže, da otrok zaspi z odprtimi očmi, oblački so iz žveplene tekočine, kolesa na tovornem vlaku so brez obročev, živa voda se pije iz zamrznjenega studenca, plinski naboji so všiti v posteljo, jadrnica ima čokoladne prelive, podmorniške kajute grb iz svilenih las,  nasladna moč je povezana z nemočjo, srnjak se s srnami okoplje v zamrznjenem tolmunu sredi jase. Ali, kot pravi pesnik, je »roj popokanih kobilic pripet na žico, ki poveže podzemni prostor z nebom…« in »popokani plodovi se v hipu razcvetijo in padejo z lesnih žebljev v lestvi, ki je prislonjena k nebesom.«

Pisec spremne besede Miklavž Komelj izpostavlja dvojnost Medvedovih podob, po eni strani so čutno nazorne, po drugi pa delujejo kot učinki besedne interakcije, kar pesnika postavlja v ris nadrealistične poetike. Realen svet je stopljen z nerealnim, pravljična bitja, kot so škratje, zmaji in velikani kot da niso resnična le v otroški domišljiji, predvsem pa v bogatem metaforičnem jeziku zaživi cela vrsta živali: gamsi, antilope, prepelice, galebi, hijene, zajci, srnjad, ovce, jerebice, konji, pavijani, kačji pastirji, kolibriji, kobilice, opice, kače, losi. Poleg njih so tu še lenivec, divja morska ptica, mravlja, metulj, čebela, slon, orel, kit, vrabec, kos, bizon, pav. Vpeti so v izražanje asociativnih pobliskov, ki odkrivajo medsebojne povezave kot rahla sled, pa vendarle z vso ostrino občutljivo izrisana, kar se kaže tudi v verzih, ki prinašajo naslovni besedi zbirke Rana sled.

Skozi luknjo v strehi vdre svetloba
v rano sled v prosojnem ogledalu in pokrije z
nagubano tkanino, bledo srno v postelji iz črnega lesa … Iz
krošenj se usujejo zlatniki, z barvnim svinčnikom obarvano sredico
in mehki … kot ajdov kruh, ki ga pojejo
črne ptice. V skladovnici iz zbitih desk se skriva jerebica
in plahuta z živopisanim krilom … ob počen zvonec, ki obvisi v zraku …

Pesmi v zbirki si sledijo brez naslovov, prepletajo se in verižijo, poganjajo k vedno novemu vrhuncu. Gre pravzaprav za eno samo pesem, intimistično pesnitev, ki jo prežemajo globoka razmišljanja in pogledi v človekovo življenje. Podobe rastejo ena iz druge, izrisani detajli razkrivajo svetovja. Medvedova pesniška erupcija je silovita, izbruhe sestavljajo drobne eksplozije, ki vsaka zase išče spoznanja o nedoumljivem. Pesnik se vedno znova ustavlja v zgoščenih trenutkih bivanja, ujame »puh, ki pada z glav odraslih vrabcev in lebdi v zavrtinčeni sekundi …«, neizprosno se potaplja v pojave okoli sebe in v sebi, ki razkrivajo nešteta vprašanja.

… Pospešeno korakanje v prazno, odmikanje in cepetanje
brez nežnih in pozornih gibov roke …
nasladna moč z nemočjo, nemožno kroženje na mestu,
oddaljeno in komaj slišno šepetanje, ki se spreminja v zvok nebesnih
odposlancev v svetilniku na skrčenem
otoku … v mavričnem zatonu lune … in v zatonu sonca … na
rtu dobre nade, v južnem morju …

In ne nazadnje – pesnitev izzveni kot ples za prihajajočo smrt in o njej. Zbirka Rana sled se konča z verzi, da »veverica s tal odskoči kot kristalna žoga v globoko jamo … s tropi in skeleti netopirjev.« A če se vrnemo k nekaterim začetnim verzom, se izkaže, da »odhajaš z meglo, kot odhajajo obrazi z živopisanih postav, ki se izgubljajo v sladkorni peni na svilnatih preprogah.« Sladek je tudi »mulj na konici prstov«. Kot je nemara sladka nežnost, ki nas v končni uri pospremi s tega sveta in nas je na njega pripeljala.

Zagotovo bo Medvedov pesniški svet bralca, ko bo knjigo odložil na nočno omarico, še dolgo preganjal. In to ne le v sanjah.