Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati.
Človek je percepcijo sveta okoli sebe venomer razlagal s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov svojega časa – v antiki z izumi za krotitev naravnih elementov, v srednjem veku s pomočjo religije, v poznejših stoletjih vse bolj v skladu z medicinskimi, astronomskimi in mehanskimi dognanji. V današnjem času digitalne tehnologije je prevladujoča analogija tista računalniške simulacije in v tem slogu je film Glavni junak še eden v vrsti popkulturnih izdelkov, ki se poigravajo s hipotezo, da smo ljudje ujeti v svojevrstne digitalne sanje. A če sta film Matrica (1999) in serija Črno ogledalo (2011) ponudila celovit filozofski in sociološki razmislek o posledicah te tehnologije, pa so ambicije tega filma z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi nekoliko nižje.
Glavni junak je namreč zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati. Film režiserja Shawna Levyja je sicer na standardno visokem produkcijskem nivoju z veliko dodelanih digitalnih animacij, pa vendar je očitno, da so se ustvarjalci pri pisanju scenarija zanašali na nerazgledanost mlajšega ciljnega občinstva. Namesto da bi pripoved razvijala svojo pot, namreč iz prizora v prizor kopira motive iz klasičnih filmov, kot so Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, Neskončni dan (1993) Harolda Ramisa in Trumanov šov (1998) Petra Weira. Film se tako zateče v zelo tipičen avtomatizem ameriških komercialnih filmov, ko protagoniste prikaže kot predstavnike ameriških povprečnežev. Ti kot predstavniki nižjega srednjega razreda z zavidanjem gledajo na uspešnejše in bogatejše posameznike in si želijo, da bi tudi sami postali takšni. Če je ameriški sen nekaj, kar za večino teh ljudi v resničnosti ostane neizpolnjena želja, nam filmi kot Glavni junak ponujajo vsaj začasno in virtualno zadovoljitev, da je v ameriški družbi danes kaj takšnega še dosegljivo vsem. Ne glede na to, ali gre pri tem recikliranju mnogokrat videnih izpeljav za namensko ali nehoteno potezo, je spopadanje s to tematiko zamujena priložnost, sploh glede na to, da ravno razmišljanje o bližnji prihodnosti tovrstne filme dela tako zanimive. Glavni junak se tako gleda predvsem kot površinsko zabavljaški film na temo igričarske industrije, ki daje vtis, da se niti ne želi postaviti ob bok boljšim filmom svojega žanra.
Film je zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati.
Človek je percepcijo sveta okoli sebe venomer razlagal s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov svojega časa – v antiki z izumi za krotitev naravnih elementov, v srednjem veku s pomočjo religije, v poznejših stoletjih vse bolj v skladu z medicinskimi, astronomskimi in mehanskimi dognanji. V današnjem času digitalne tehnologije je prevladujoča analogija tista računalniške simulacije in v tem slogu je film Glavni junak še eden v vrsti popkulturnih izdelkov, ki se poigravajo s hipotezo, da smo ljudje ujeti v svojevrstne digitalne sanje. A če sta film Matrica (1999) in serija Črno ogledalo (2011) ponudila celovit filozofski in sociološki razmislek o posledicah te tehnologije, pa so ambicije tega filma z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi nekoliko nižje.
Glavni junak je namreč zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati. Film režiserja Shawna Levyja je sicer na standardno visokem produkcijskem nivoju z veliko dodelanih digitalnih animacij, pa vendar je očitno, da so se ustvarjalci pri pisanju scenarija zanašali na nerazgledanost mlajšega ciljnega občinstva. Namesto da bi pripoved razvijala svojo pot, namreč iz prizora v prizor kopira motive iz klasičnih filmov, kot so Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, Neskončni dan (1993) Harolda Ramisa in Trumanov šov (1998) Petra Weira. Film se tako zateče v zelo tipičen avtomatizem ameriških komercialnih filmov, ko protagoniste prikaže kot predstavnike ameriških povprečnežev. Ti kot predstavniki nižjega srednjega razreda z zavidanjem gledajo na uspešnejše in bogatejše posameznike in si želijo, da bi tudi sami postali takšni. Če je ameriški sen nekaj, kar za večino teh ljudi v resničnosti ostane neizpolnjena želja, nam filmi kot Glavni junak ponujajo vsaj začasno in virtualno zadovoljitev, da je v ameriški družbi danes kaj takšnega še dosegljivo vsem. Ne glede na to, ali gre pri tem recikliranju mnogokrat videnih izpeljav za namensko ali nehoteno potezo, je spopadanje s to tematiko zamujena priložnost, sploh glede na to, da ravno razmišljanje o bližnji prihodnosti tovrstne filme dela tako zanimive. Glavni junak se tako gleda predvsem kot površinsko zabavljaški film na temo igričarske industrije, ki daje vtis, da se niti ne želi postaviti ob bok boljšim filmom svojega žanra.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov