Film je zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati.

Človek je percepcijo sveta okoli sebe venomer razlagal s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov svojega časa – v antiki z izumi za krotitev naravnih elementov, v srednjem veku s pomočjo religije, v poznejših stoletjih vse bolj v skladu z medicinskimi, astronomskimi in mehanskimi dognanji. V današnjem času digitalne tehnologije je prevladujoča analogija tista računalniške simulacije in v tem slogu je film Glavni junak še eden v vrsti popkulturnih izdelkov, ki se poigravajo s hipotezo, da smo ljudje ujeti v svojevrstne digitalne sanje. A če sta film Matrica (1999) in serija Črno ogledalo (2011) ponudila celovit filozofski in sociološki razmislek o posledicah te tehnologije, pa so ambicije tega filma z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi nekoliko nižje.

Glavni junak je namreč zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati. Film režiserja Shawna Levyja je sicer na standardno visokem produkcijskem nivoju z veliko dodelanih digitalnih animacij, pa vendar je očitno, da so se ustvarjalci pri pisanju scenarija zanašali na nerazgledanost mlajšega ciljnega občinstva. Namesto da bi pripoved razvijala svojo pot, namreč iz prizora v prizor kopira motive iz klasičnih filmov, kot so Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, Neskončni dan (1993) Harolda Ramisa in Trumanov šov (1998) Petra Weira.  Film se tako zateče v zelo tipičen avtomatizem ameriških komercialnih filmov, ko protagoniste prikaže kot predstavnike ameriških povprečnežev. Ti kot predstavniki nižjega srednjega razreda z zavidanjem gledajo na uspešnejše in bogatejše posameznike in si želijo, da bi tudi sami postali takšni. Če je ameriški sen nekaj, kar za večino teh ljudi v resničnosti ostane neizpolnjena želja, nam filmi kot Glavni junak ponujajo vsaj začasno in virtualno zadovoljitev, da je v ameriški družbi danes kaj takšnega še dosegljivo vsem. Ne glede na to, ali gre pri tem recikliranju mnogokrat videnih izpeljav za namensko ali nehoteno potezo, je spopadanje s to tematiko zamujena priložnost, sploh glede na to, da ravno razmišljanje o bližnji prihodnosti tovrstne filme dela tako zanimive. Glavni junak se tako gleda predvsem kot površinsko zabavljaški film na temo igričarske industrije, ki daje vtis, da se niti ne želi postaviti ob bok boljšim filmom svojega žanra.