Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film je zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati.
Človek je percepcijo sveta okoli sebe venomer razlagal s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov svojega časa – v antiki z izumi za krotitev naravnih elementov, v srednjem veku s pomočjo religije, v poznejših stoletjih vse bolj v skladu z medicinskimi, astronomskimi in mehanskimi dognanji. V današnjem času digitalne tehnologije je prevladujoča analogija tista računalniške simulacije in v tem slogu je film Glavni junak še eden v vrsti popkulturnih izdelkov, ki se poigravajo s hipotezo, da smo ljudje ujeti v svojevrstne digitalne sanje. A če sta film Matrica (1999) in serija Črno ogledalo (2011) ponudila celovit filozofski in sociološki razmislek o posledicah te tehnologije, pa so ambicije tega filma z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi nekoliko nižje.
Glavni junak je namreč zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati. Film režiserja Shawna Levyja je sicer na standardno visokem produkcijskem nivoju z veliko dodelanih digitalnih animacij, pa vendar je očitno, da so se ustvarjalci pri pisanju scenarija zanašali na nerazgledanost mlajšega ciljnega občinstva. Namesto da bi pripoved razvijala svojo pot, namreč iz prizora v prizor kopira motive iz klasičnih filmov, kot so Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, Neskončni dan (1993) Harolda Ramisa in Trumanov šov (1998) Petra Weira. Film se tako zateče v zelo tipičen avtomatizem ameriških komercialnih filmov, ko protagoniste prikaže kot predstavnike ameriških povprečnežev. Ti kot predstavniki nižjega srednjega razreda z zavidanjem gledajo na uspešnejše in bogatejše posameznike in si želijo, da bi tudi sami postali takšni. Če je ameriški sen nekaj, kar za večino teh ljudi v resničnosti ostane neizpolnjena želja, nam filmi kot Glavni junak ponujajo vsaj začasno in virtualno zadovoljitev, da je v ameriški družbi danes kaj takšnega še dosegljivo vsem. Ne glede na to, ali gre pri tem recikliranju mnogokrat videnih izpeljav za namensko ali nehoteno potezo, je spopadanje s to tematiko zamujena priložnost, sploh glede na to, da ravno razmišljanje o bližnji prihodnosti tovrstne filme dela tako zanimive. Glavni junak se tako gleda predvsem kot površinsko zabavljaški film na temo igričarske industrije, ki daje vtis, da se niti ne želi postaviti ob bok boljšim filmom svojega žanra.
Film je zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati.
Človek je percepcijo sveta okoli sebe venomer razlagal s pomočjo najnovejših tehnoloških dosežkov svojega časa – v antiki z izumi za krotitev naravnih elementov, v srednjem veku s pomočjo religije, v poznejših stoletjih vse bolj v skladu z medicinskimi, astronomskimi in mehanskimi dognanji. V današnjem času digitalne tehnologije je prevladujoča analogija tista računalniške simulacije in v tem slogu je film Glavni junak še eden v vrsti popkulturnih izdelkov, ki se poigravajo s hipotezo, da smo ljudje ujeti v svojevrstne digitalne sanje. A če sta film Matrica (1999) in serija Črno ogledalo (2011) ponudila celovit filozofski in sociološki razmislek o posledicah te tehnologije, pa so ambicije tega filma z Ryanom Reynoldsom v glavni vlogi nekoliko nižje.
Glavni junak je namreč zelo tipičen multipleksovski izdelek brez vidnejših artističnih ambicij, namesto tega se trudi predvsem – zabavati. Film režiserja Shawna Levyja je sicer na standardno visokem produkcijskem nivoju z veliko dodelanih digitalnih animacij, pa vendar je očitno, da so se ustvarjalci pri pisanju scenarija zanašali na nerazgledanost mlajšega ciljnega občinstva. Namesto da bi pripoved razvijala svojo pot, namreč iz prizora v prizor kopira motive iz klasičnih filmov, kot so Oni živijo (1988) Johna Carpenterja, Neskončni dan (1993) Harolda Ramisa in Trumanov šov (1998) Petra Weira. Film se tako zateče v zelo tipičen avtomatizem ameriških komercialnih filmov, ko protagoniste prikaže kot predstavnike ameriških povprečnežev. Ti kot predstavniki nižjega srednjega razreda z zavidanjem gledajo na uspešnejše in bogatejše posameznike in si želijo, da bi tudi sami postali takšni. Če je ameriški sen nekaj, kar za večino teh ljudi v resničnosti ostane neizpolnjena želja, nam filmi kot Glavni junak ponujajo vsaj začasno in virtualno zadovoljitev, da je v ameriški družbi danes kaj takšnega še dosegljivo vsem. Ne glede na to, ali gre pri tem recikliranju mnogokrat videnih izpeljav za namensko ali nehoteno potezo, je spopadanje s to tematiko zamujena priložnost, sploh glede na to, da ravno razmišljanje o bližnji prihodnosti tovrstne filme dela tako zanimive. Glavni junak se tako gleda predvsem kot površinsko zabavljaški film na temo igričarske industrije, ki daje vtis, da se niti ne želi postaviti ob bok boljšim filmom svojega žanra.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Eva Longyka Marušič.
Predstavo Figa, po romanu Gorana Vojnovića, ki je v Slovenskem narodnem gledališču Drama Ljubljana nastala v dramatizaciji Simone Hamer in režiji Martina Luke Škofa, so v spletnem prenosu prikazali že spomladi.Zdaj pa je bila Figa premierno odigrana pred občinstvom. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Peter Uhan, izsek, vir: www.drama.si
Avtorica ocene: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Lidija Hartman
Avtorica ocene: Veronika Šoster Bereta Lidija Hartman in Jure Franko
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov