Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Slawomir Mrožek: Emigranta v režiji Nine Ramšak Marković in z Nejcem Cijanom Garlattijem in Markom Mandićem v naslovnih vlogah začenjamo program sezone 2021/22 v Mali Drami. Igro je prevedel Uroš Kraigher, za redakcijo prevoda je poskrbela Darja Dominkuš. Dramaturg je Milan Ramšak Marković, scenograf Igor Vasiljev, kostumografinja Ana Janc, avtor glasbe Luka Ipavec, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. NAPOVED: V Mali drami je bila sinoči uprizorjena enodejanka Emigranta poljskega dramatika Slawomirja Mrožka v prevodu Uroša Kraigherja. Prvo uprizoritev letošnjega repertoarja v Mali drami je režirala Nina Ramšak Marković, dramaturg je bil Milan Ramšak Marković, avtor glasbe Luka Ipavec. Na premieri je bila Tadeja Krečič:
V Slovenskem mladinskem gledališču so sinoči uprizorili ljubljanska premiero koprodukcijske predstave Vročina (Slovensko mladinsko gledališče, steirischer herbst 21', Maska Ljubljana), ki je nastala v režiji Žige Divjaka ter mednarodne avtorske in igralske umetniške ekipe. O predstavi, ki napovedi podnebnih sprememb razume kot bližajočo se apokalipso v globalnem peklu.
Antonio Gramsci: Pisma iz ječe; ppremeira: 8. okt. 2021 Avtorski projekt po besedilih iz izdaj Gramscijevih del Pisma iz ječe in Izbrana dela Avtor prevoda izdaje Pisma iz ječe: Smiljan Samec Igrata: Miranda Trnjanin, Žan Koprivnik Režiser: Juš Zidar Avtorica uprizoritvene predloge in dramaturginja: Eva Kraševec Kostumografinja: Tina Bonča Asistentka dramaturginje: Neža Lučka Peterlin Lektura: Živa Čebulj Oblikovalka kreative: Eva Mlinar Fotografija: Barbara Čeferin Garderoba: Nataša Recer Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Gledališče Glej NAPOVED: V novomeškem gledališču so pripravili mozaični portret Antonia Gramscija, novinarja, teoretika in politika, pred okroglo sto leti voditelja italijanske komunistične stranke in delavskega gibanja. Besedila za predstavo Pisma iz ječe je izbrala dramaturginja Eva Kraševec, interpretirata jih igralca Miranda Trnjanin in Žan Koprivnik. Soprodukcijo gledališč Anton Podbevšek in Glej podpisuje režiser Juš Zidar. Nekaj vtisov po sinočnji premieri je strnil Dušan Rogelj.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov