Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021
Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:
»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«
Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:
»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.
Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«
Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:
»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«
Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov