Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.

Prevedel Primož Sturman; Ljubljana : Slovenska matica, 2021

Fulvio Tomizza, rojen v tridesetih letih prejšnjega stoletja v hrvaški Istri, je vse življenje preživel na različnih koncih Istre in ta multikulturna entiteta na robu treh narodov ima v njegovem opusu središčno vlogo. Navezanost na zemljo, ki presega državne meje, se današnjemu bralstvu lahko zdi nekoliko anahronistična. Enemu izmed izgnancev je na primer sin tuj, ker govori z drugačnim naglasom:

»Ko ga je spraševal, so bile njegove oči videti nestalne in negotove, kot bi se v njih pojavljal dvom, da ni mogoče primerjati otroštva obeh, globlje in bolj rezko pa vtis, da mu je bil tisti njegov sin delno tuj, saj je govoril z drugačnim naglasom in morda zbiral školjke.«

Roman Akacijev gozd je delo o specifičnem kraju in času, a čeprav je ta natančno določen, je samo izgnanstvo nekaj ves čas perpetuiranega, zato so teme izgnanstva, begunstva, identitete in domotožja vselej zelo aktualne. Pripovedovalec je tretjeosebni, na videz objektivni opazovalec. Opisuje pot neimenovanega moškega, ki z ženo, prav tako neimenovano, spremlja očeta umret na tujo zemljo, ki jim je bila dodeljena. Gre za usodo številnih Italijanov, izgnanih iz dela Istre, ki je po drugi svetovni vojni pripadla Jugoslaviji. Glavni lik romana je zemlja. Tomizzo ne zanimajo usode posameznikov, temveč usoda neke družbene skupine, v kateri so posamezniki zamenljivi. Temu gre bržkone pripisati tudi odsotnost osebnega poimenovanja večine literarnih likov. Akacijev gozd je poskus vestnega pričevanja o usodi izgnancev, o usodi, ki pa je prav zato za vse enaka. V tem bi lahko videli globoko pripadnost materialistični tradiciji. Pripadnost družbeni skupini njene pripadnike zaznamuje veliko bolj kot razlike med njimi. Predmeti so domala vse, kar sestavlja ta svet. Dialogi so omejeni na najnujnejše, o notranjem svetu oseb izvemo komajda kaj, izredna pozornost pa je namenjena opisom zunanjosti, pokrajin in rastja. Predmetnost priča tudi o družbenem statusu izgnancev. Vendar pa ponavljajoči se in podrobni opisi rastlin, živalskega sveta in obdelanih zemljišč ne prispevajo kakšne posebne dodatne kvalitete. Zgovoren je naslednji odlomek:

»Ne govoriš. Niti z menoj nočeš spregovoriti,« je rekel Giordano.

Spodnja stena je bila poraščena s školjkami, med katerimi sta prežala dva raka. Galeb je počasi letel nad njima, iz letenja pa se je zdelo, da je njegov cilj še daleč.«

Poglavja so oštevilčena. Jezik je vsakdanji, a s pogosto zapleteno skladnjo in ne takoj vidnim pomenom:

»Poplava luči je v veliki postelji iz orehovega lesa naredila starca manjšega in bolj odrevenelega, njegova glava je ždela med blazinami, ženske pa so se sklanjale nadenj. Ko bi od zgoraj pogledal polja, bi ugotovil, da so porazdeljena bolj pikolovsko kakor natančno.«

Akacijev gozd je pričevanje o usodi izgnancev v nekem specifičnem trenutku in času in hkrati pričevanje o usodi, ki se vedno znova ponavlja. A meje, kjer je Tomizza zarisal meje opisa tega sveta, so arbitrarne tako, kot je arbitraren vsak poskus opisa sveta. Zaradi te vnaprejšnje nezmožnosti se opis sveta skrči kvečjemu na opis detajla. Tomizza nekatere vidike opisuje s skorajda obsesivno doslednostjo, kar pa v kombinaciji s skopimi opisi notranjega sveta poraja načrtno hladen svet.