Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi. Nekateri se bojijo, da so resnične, spet drugi prek njih preizkušajo svoj pogum, tretji, kot na primer protagonist najnovejše različice zgodbe o legendarnem morilcu Candymanu, pa v njih iščejo navdih. Anthony McCoy je namreč umetnik, slikar, ki pa mu zadnja leta čopič ne teče prav dobro, zato je vedno bolj zagrenjen in obupan. Še toliko bolj, ker je njegova partnerica Brianna izredno uspešna in iskana galeristka, Anthonyju pa se vedno bolj zdi, da živi na njen račun. V iskanju navdiha za svoje ustvarjanje se tako loti raziskovanja grozljive zgodbe o morilcu s kljuko namesto roke, ki naj bi pred desetletji moril prav v soseski, v katero sta se z Brianno nedavno vselila. Seveda se prav kmalu izkaže, da legenda ni povsem iz trte izvita, da je Candyman še kako resničen in tudi, da ima z Anthonyjem prav posebne načrte …
Režiserka mlajše generacije Nia DaCosta se je filmsko že kar močno obdelane teme o zloglasnem enorokem morilcu iz čikaške soseske Cabrini Green, ki je od prvenca leta 1992 dobila tudi več nadaljevanj, lotila nadvse pogumno. Zgodba se ohlapno, ampak neposredno in s pomočjo senčnih lutk tudi izredno posrečeno navezuje na dogodke iz prvega filma, velik poudarek pa je predvsem na še vedno pereči rasni problematiki temnopoltih Američanov, ki sicer Candymana, nekdanjega temnopoltega sužnja, ki se zaljubi v belko, spremlja že od samega začetka. Tudi sicer je v filmu precej družbenokritičnih elementov, ki sem ter tja celo nekoliko neposrečeno zavrejo samo dogajanje, a ustvarjalcem je vendarle uspelo ohraniti dovolj dober dramaturški lok, da večino časa ohranjajo napetost, primerljivo z grozljivkami iz zlate dobe tega žanra. K temu nostalgičnemu občutju močno prispeva tudi zelo domišljena fotografija, saj kot kamere pogosto več zakrije kakor razkrije in tako pušča gledalčevi domišljiji dokaj prosto pot. Kljub vsemu pa filmu proti koncu nekaj »zmanjka«. Zdi se namreč, da so ustvarjalci v želji po pretiranem poudarjanju družbenega konteksta kar nekoliko pozabili na dober razplet zgodbe, ki predvsem v zadnji četrtini postaja vse bolj nejasna, njeni stranski zapleti pa neizpeljani. Namesto pričakovanega velikega vrhunca, kakršen običajno pritiče temu filmskemu žanru, tako gledalec ob koncu le nekoliko zmedeno obsedi, kar je glede na dobro zasnovo vsekakor velika škoda.
Novi Candyman se v spomin filmske zgodovine najbrž ne bo vtisnil tako močno, kakor se je njegov izvirnik pred tridesetimi leti, vseeno pa je prav spodoben poskus oživitve tega legendarnega morilca, ki ima med vsemi svojimi filmskimi kolegi morda še najbolj družbenokritično vlogo in si že samo zato zasluži ponovno pozornost.
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi. Nekateri se bojijo, da so resnične, spet drugi prek njih preizkušajo svoj pogum, tretji, kot na primer protagonist najnovejše različice zgodbe o legendarnem morilcu Candymanu, pa v njih iščejo navdih. Anthony McCoy je namreč umetnik, slikar, ki pa mu zadnja leta čopič ne teče prav dobro, zato je vedno bolj zagrenjen in obupan. Še toliko bolj, ker je njegova partnerica Brianna izredno uspešna in iskana galeristka, Anthonyju pa se vedno bolj zdi, da živi na njen račun. V iskanju navdiha za svoje ustvarjanje se tako loti raziskovanja grozljive zgodbe o morilcu s kljuko namesto roke, ki naj bi pred desetletji moril prav v soseski, v katero sta se z Brianno nedavno vselila. Seveda se prav kmalu izkaže, da legenda ni povsem iz trte izvita, da je Candyman še kako resničen in tudi, da ima z Anthonyjem prav posebne načrte …
Režiserka mlajše generacije Nia DaCosta se je filmsko že kar močno obdelane teme o zloglasnem enorokem morilcu iz čikaške soseske Cabrini Green, ki je od prvenca leta 1992 dobila tudi več nadaljevanj, lotila nadvse pogumno. Zgodba se ohlapno, ampak neposredno in s pomočjo senčnih lutk tudi izredno posrečeno navezuje na dogodke iz prvega filma, velik poudarek pa je predvsem na še vedno pereči rasni problematiki temnopoltih Američanov, ki sicer Candymana, nekdanjega temnopoltega sužnja, ki se zaljubi v belko, spremlja že od samega začetka. Tudi sicer je v filmu precej družbenokritičnih elementov, ki sem ter tja celo nekoliko neposrečeno zavrejo samo dogajanje, a ustvarjalcem je vendarle uspelo ohraniti dovolj dober dramaturški lok, da večino časa ohranjajo napetost, primerljivo z grozljivkami iz zlate dobe tega žanra. K temu nostalgičnemu občutju močno prispeva tudi zelo domišljena fotografija, saj kot kamere pogosto več zakrije kakor razkrije in tako pušča gledalčevi domišljiji dokaj prosto pot. Kljub vsemu pa filmu proti koncu nekaj »zmanjka«. Zdi se namreč, da so ustvarjalci v želji po pretiranem poudarjanju družbenega konteksta kar nekoliko pozabili na dober razplet zgodbe, ki predvsem v zadnji četrtini postaja vse bolj nejasna, njeni stranski zapleti pa neizpeljani. Namesto pričakovanega velikega vrhunca, kakršen običajno pritiče temu filmskemu žanru, tako gledalec ob koncu le nekoliko zmedeno obsedi, kar je glede na dobro zasnovo vsekakor velika škoda.
Novi Candyman se v spomin filmske zgodovine najbrž ne bo vtisnil tako močno, kakor se je njegov izvirnik pred tridesetimi leti, vseeno pa je prav spodoben poskus oživitve tega legendarnega morilca, ki ima med vsemi svojimi filmskimi kolegi morda še najbolj družbenokritično vlogo in si že samo zato zasluži ponovno pozornost.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov