Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi. Nekateri se bojijo, da so resnične, spet drugi prek njih preizkušajo svoj pogum, tretji, kot na primer protagonist najnovejše različice zgodbe o legendarnem morilcu Candymanu, pa v njih iščejo navdih. Anthony McCoy je namreč umetnik, slikar, ki pa mu zadnja leta čopič ne teče prav dobro, zato je vedno bolj zagrenjen in obupan. Še toliko bolj, ker je njegova partnerica Brianna izredno uspešna in iskana galeristka, Anthonyju pa se vedno bolj zdi, da živi na njen račun. V iskanju navdiha za svoje ustvarjanje se tako loti raziskovanja grozljive zgodbe o morilcu s kljuko namesto roke, ki naj bi pred desetletji moril prav v soseski, v katero sta se z Brianno nedavno vselila. Seveda se prav kmalu izkaže, da legenda ni povsem iz trte izvita, da je Candyman še kako resničen in tudi, da ima z Anthonyjem prav posebne načrte …
Režiserka mlajše generacije Nia DaCosta se je filmsko že kar močno obdelane teme o zloglasnem enorokem morilcu iz čikaške soseske Cabrini Green, ki je od prvenca leta 1992 dobila tudi več nadaljevanj, lotila nadvse pogumno. Zgodba se ohlapno, ampak neposredno in s pomočjo senčnih lutk tudi izredno posrečeno navezuje na dogodke iz prvega filma, velik poudarek pa je predvsem na še vedno pereči rasni problematiki temnopoltih Američanov, ki sicer Candymana, nekdanjega temnopoltega sužnja, ki se zaljubi v belko, spremlja že od samega začetka. Tudi sicer je v filmu precej družbenokritičnih elementov, ki sem ter tja celo nekoliko neposrečeno zavrejo samo dogajanje, a ustvarjalcem je vendarle uspelo ohraniti dovolj dober dramaturški lok, da večino časa ohranjajo napetost, primerljivo z grozljivkami iz zlate dobe tega žanra. K temu nostalgičnemu občutju močno prispeva tudi zelo domišljena fotografija, saj kot kamere pogosto več zakrije kakor razkrije in tako pušča gledalčevi domišljiji dokaj prosto pot. Kljub vsemu pa filmu proti koncu nekaj »zmanjka«. Zdi se namreč, da so ustvarjalci v želji po pretiranem poudarjanju družbenega konteksta kar nekoliko pozabili na dober razplet zgodbe, ki predvsem v zadnji četrtini postaja vse bolj nejasna, njeni stranski zapleti pa neizpeljani. Namesto pričakovanega velikega vrhunca, kakršen običajno pritiče temu filmskemu žanru, tako gledalec ob koncu le nekoliko zmedeno obsedi, kar je glede na dobro zasnovo vsekakor velika škoda.
Novi Candyman se v spomin filmske zgodovine najbrž ne bo vtisnil tako močno, kakor se je njegov izvirnik pred tridesetimi leti, vseeno pa je prav spodoben poskus oživitve tega legendarnega morilca, ki ima med vsemi svojimi filmskimi kolegi morda še najbolj družbenokritično vlogo in si že samo zato zasluži ponovno pozornost.
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi
Urbane legende, sploh take z malo grozljivim pridihom, že od nekdaj privlačijo ljudi. Nekateri se bojijo, da so resnične, spet drugi prek njih preizkušajo svoj pogum, tretji, kot na primer protagonist najnovejše različice zgodbe o legendarnem morilcu Candymanu, pa v njih iščejo navdih. Anthony McCoy je namreč umetnik, slikar, ki pa mu zadnja leta čopič ne teče prav dobro, zato je vedno bolj zagrenjen in obupan. Še toliko bolj, ker je njegova partnerica Brianna izredno uspešna in iskana galeristka, Anthonyju pa se vedno bolj zdi, da živi na njen račun. V iskanju navdiha za svoje ustvarjanje se tako loti raziskovanja grozljive zgodbe o morilcu s kljuko namesto roke, ki naj bi pred desetletji moril prav v soseski, v katero sta se z Brianno nedavno vselila. Seveda se prav kmalu izkaže, da legenda ni povsem iz trte izvita, da je Candyman še kako resničen in tudi, da ima z Anthonyjem prav posebne načrte …
Režiserka mlajše generacije Nia DaCosta se je filmsko že kar močno obdelane teme o zloglasnem enorokem morilcu iz čikaške soseske Cabrini Green, ki je od prvenca leta 1992 dobila tudi več nadaljevanj, lotila nadvse pogumno. Zgodba se ohlapno, ampak neposredno in s pomočjo senčnih lutk tudi izredno posrečeno navezuje na dogodke iz prvega filma, velik poudarek pa je predvsem na še vedno pereči rasni problematiki temnopoltih Američanov, ki sicer Candymana, nekdanjega temnopoltega sužnja, ki se zaljubi v belko, spremlja že od samega začetka. Tudi sicer je v filmu precej družbenokritičnih elementov, ki sem ter tja celo nekoliko neposrečeno zavrejo samo dogajanje, a ustvarjalcem je vendarle uspelo ohraniti dovolj dober dramaturški lok, da večino časa ohranjajo napetost, primerljivo z grozljivkami iz zlate dobe tega žanra. K temu nostalgičnemu občutju močno prispeva tudi zelo domišljena fotografija, saj kot kamere pogosto več zakrije kakor razkrije in tako pušča gledalčevi domišljiji dokaj prosto pot. Kljub vsemu pa filmu proti koncu nekaj »zmanjka«. Zdi se namreč, da so ustvarjalci v želji po pretiranem poudarjanju družbenega konteksta kar nekoliko pozabili na dober razplet zgodbe, ki predvsem v zadnji četrtini postaja vse bolj nejasna, njeni stranski zapleti pa neizpeljani. Namesto pričakovanega velikega vrhunca, kakršen običajno pritiče temu filmskemu žanru, tako gledalec ob koncu le nekoliko zmedeno obsedi, kar je glede na dobro zasnovo vsekakor velika škoda.
Novi Candyman se v spomin filmske zgodovine najbrž ne bo vtisnil tako močno, kakor se je njegov izvirnik pred tridesetimi leti, vseeno pa je prav spodoben poskus oživitve tega legendarnega morilca, ki ima med vsemi svojimi filmskimi kolegi morda še najbolj družbenokritično vlogo in si že samo zato zasluži ponovno pozornost.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov