Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.