Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

David Bandelj: Enajst let in pol tišine

30.08.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Ana Bohte.

Ljubljana, Trst : Slovenska matica, Mladika, 2020

Enajst let in pol tišine je peta pesniška knjiga pesnika, esejista, publicista in glasbenika, doktorja literarne znanosti Davida Bandlja, knjiga, ki zaustavi čas, zmasira dušo in komunicira s telesom. Uspešno obravnava človekovo zlo in je zaradi tematike težko primerljiva s sočasno pesniško produkcijo in zato nekonkurenčna. Enajst let in pol tišine je knjiga leta, ena od pesniških knjig desetletja. Asketsko, čisto in prečiščeno, preprosto, ponižno in ranljivo ubeseduje pesem (za)vesti, ki se oglaša v nas po holokavstu, še ali morda šele danes. Odlikujejo jo domiselna zgradba, poetična kakovost, oblikovna dovršenost in prava umerjenost, izbira oblike in obravnavana vsebina sta opazno skladni. Presunljivi. Oživljajoči. Vživljajoči. Pesniški postopek je z minimalnim jezikovnim materialom ustvariti psihološke situacije. Te delujejo na bralca očiščujoče prav zato, ker ga prijazno in nevsiljivo pripravijo do istovetenja, v njem prebudijo empatijo, jo ojačajo. Tudi s pomočjo postopka litanijskega ponavljanja in naštevanja pride do bralčeve pretresenosti. Ker obredno in ponovno občutimo in premislimo holokavst in ker smo vsakič znova pretreseni, dodamo svoj delež k »enajstim letom in pol tišine«, to je k minuti molka za vsako žrtev.

Knjiga brez moraliziranja trka na vest, na zavest. Na vsakega. Bandlju jo je uspelo napisati s stališča žrtve, vendar brez obtoževanja ali moraliziranja, z zavestjo o posameznikovi soodgovornosti in sokrivdi, ki morata biti nad »banalnostjo zla«, o kateri je pisala in razmišljala Hannah Arendt v poročilu ob sojenju Adolfu Eichmannu leta 1961, torej ne slepo izvajati ukaze, ampak delovati po svoji vesti. Ključno spoznanje knjige je, da ljubezen premaguje slabo, zlo. Knjiga je živ opomnik na primeru holokavsta, da je v človeku poleg dobrega tudi zlo, in predvsem vse vmes, in da je on sam odgovoren za dejanja, za zlo, ki ga stori. Knjiga je simbol človečanstva, dotaknila se bo vsakega, ki jo bo vzel med dlani in použil, po požirkih, večkrat in od prve do zadnje strani. Ne izpusti bralca. Ga ne pusti počivati. Knjiga je priložnost očiščevanja, človeku ponuja protistrup za slabo in zlo, tako da redkobesedno slika psihološke situacije. Knjiga pesmi deluje kot »prostorska« instalacija, saj se na vsaki strani z besedami in s tišino, tj. praznim prostorom, izriše prizor. Brez razlaganja, brez razglabljanja. Knjiga, ki se more (in mora) vpisati v zgodovino slovenske književnosti, v človeško zgodovino. Naj nas naseljuje, počasi in vztrajno, da zgodovine, zgodovine zla, ne bi ponavljali.

Pesnik, glasbenik ter doktor primerjalne književnosti in literarne teorije David Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije so Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod in Gorica/Gorizia.

Ko sem pred leti na vabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila Davida Bandlja med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, me je prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki izraža sočutje, ranljivost, skromnost. Prav iz te pozicije sočutja, skromnosti, ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je prav zato, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapisuje glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v njegovi peti pesniški zbirki Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo.

Knjiga Enajst let in pol tišine je polifona, ima diapazon več glasov ter premore veliko registrov. Beremo tako imenovani glas preživelcev, glas pričevalcev, glas obiskovalcev taboriščnih prostorov, muzeja. Šest pesmi je naslovljenih s števko. V prvih petih pesmih imajo glas osebe iz zgodovine, pri šesti se oglasi pesnikov prvoosebni glas kot pričevalec izkušnje po ogledu taborišča. Oba sklopa pesmi in s poezijo kompatibilen spremni esej ddr. Igorja Grdine uvajajo trije skrbno izbrani citati pričevalcev koncentracijskih taborišč Itzhaka Katzenelsona, Borisa Pahorja in Zorana Mušiča. Knjiga se začne s pesmijo Pred začetkom in sporoči: »to ni pot / je stanje duha / je vera brez milosti in tišina ki požira«. S tišino pesnik komunicira ne le v naslovu, ampak skozi vso pesniško knjigo, postavi jo na raven simbola. S tišino se postavlja nasproti molku, je proti zamolčanosti, izbrisanosti, zlorabljenosti.

Senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavlja z razmerjem med močjo in jazom. Piše, da je »veličastnost lastnost objestnih / ali norih«. Ugotavlja, da »razlogi niso bili nikoli zares resnični«. In z zaključno pesmijo Dediščina se vrne domov, z blatom na podplatih. Vendar to, piše Bandelj, ni blato »ampak so ljudje«, zato jih ne očisti. Čevlji so v knjigi pomembna in večkrat uporabljena metonimija, saj se v njih odtiskuje način hoje, po obrabljenosti je mogoče ugotoviti težo lastnika in dolžino uporabe. Knjiga sklene, da je hočeš nočeš Auschwitz v nas in bo ostal v nas: »Ostanki vseh ki so na njih / bodo / hodili / z menoj,« piše.

Skrbno postavljeno in izbrano heterogeno pesniško gradivo zaradi naslova in bogate podkrepitve v spremni besedi seveda beremo v kontekstu holokavsta, vendar je posamezne pesmi mogoče brati tudi drugače. Pesem Živinoreja na primer kot ekokritiko ali kritiko antropocentrizma. Nizanje informacij ima pri Bandlju poseben učinek, vendar ne toliko informacijski kakor litanijski, obredni, saj je doživetje ponavljanja onkraj pomena besed. V pesmi Litanije je na primer nanizal košček seznama žrtev s priimkom Bandel iz deset tisoč strani obsežne knjige, razstavljene v Auschwitzu, v pesmi Samudaripen, ki pomeni romski genocid, pa so samo našteti mnogi kraji, bolj ali manj znani kot prostori, kjer se je ali se dogaja zlo. V sredini zbirke pa beremo kratke pesmi, med njimi izstopata Eros in Thanatos, ki ne narekujeta, ampak pričujeta ljubezen kot nasprotni pol zla in nasilja, ki je v človeku in proti kateremu se mora človek boriti, da v njem prevlada dobro. Pesmi ponujata za knjigo pomembno maksimo, da je zdravilo proti zlu prav ljubezen.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov