Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek.
Ljubljana : UMco, 2021
Filmski kritik in esejist Marcel Štefančič jr. nas v novi zbirki esejev Slovenski sen s podnaslovom Eseji o nas poskuša pripeljati pred ogledalo. Zdi se, kot da želi podati sliko nas samih in seveda o številnih slovenskih markantnih umetnikih, ki so bili zlasti v prejšnjem stoletju pomembni predvsem zunaj meja. Pri tem ne gre spregledati, da je največ govora o filmskih sanjah in uresničevanju ambicij. Ali pa tudi ne zaradi varnejše in bolj gotove poti v domačem okolju. Slovenski film je tako vse kaj drugega kot dolgočasen, in to dokazovanje Štefančiču tudi uspe, prav tako pa tudi razkazovanje zamolčanih podrobnosti cineastov, ki pritegnejo filmofile.
A eseji ne govorijo le o filmskem svetu. Dvakratni Rožančev nagrajenec nas v svojem hitrem slogu naštevanja in razvijanja tez prepriča tudi drugače. Eseji v knjigi Slovenski sen namreč obravnavajo več tem, poznavalsko o literaturi in filozofiji ter cinično o politiki in njeni zgodovini. Že skoraj pokroviteljski pa so eseji o športu. Pa vendar, težko se je izogniti navdušenju nad športnimi uspehi in slovitostjo ekipnega in individualnega športa. Ne gre spregledati avtorjeve angažiranosti, polemičnosti, ki jo z nizanjem najrazličnejših primerov vpleta v svoje eseje. Prikaže nam tudi večno moč patriarhata in ranljivost žensk. Tistih, ki so zaradi deliktov pristale v zaporu. Tistih, ki jim resocializacija gre teže, ker so pač preprosto ženske. Prav omenjena tema nam pokaže Štefančičev razmislek, ki ga družba še vedno tabuira. In žensko na robu še bolj potiska v ozadje ali pa jo obsoja.
Vsaka od prej naštetih tem je razdelana. Že v uvodu se za najbolj smiselno izkaže primerjalna analiza, ki se nato osredotoči na primere na Slovenskem. Ti se začnejo s primerom in nadaljujejo s preneseno primerjavo slovenskega vzorca. Včasih je že mogoče občutiti, da gre za pretirano posploševanje in stereotipe, hitro pa se izkaže, da je to pretiravanje bolj ali manj ironično.
Ponekod se zdi, da želi Štefančič poudariti, da je bilo naše kazanje težav v družbi korak pred drugimi ali pa da imamo kljub svoji majhnosti veliko talentov. Pa vendar ne gre spregledati niti kritičnosti o kompleksih povprečnih Slovencev in Slovenk. O osebnostni krizi, slabi samopodobi, samopoškodovanju in nasilju nad drugimi. Štefančič nakaže, da je bil slovenski narod poln nasilja že daleč v zgodovini, ne le v obdobju koronakrize. V eseje vpleta tako zgodovinskost kot aktualnost, vseskozi pa s citati iz del Ivana Cankarja smiselno prepleta vso problematiko slovenske identitete. Vendar pa se poraja vprašanje o avtorjevem enotnem pogledu na anonimnega moralnega sporneža in uspešnega nagrajenega ustvarjalca, ki zagovarja ali izvaja zločine. Pri tem je Štefančič nekoliko protisloven.
Posebno dovršeni so spomini na znane Slovence in Slovenke. Slovenski sen se že začne z esejem o Alešu Debeljaku, pretresljivem pogledu v življenje izjemnega pesnika in Štefančičevega študijskega sopotnika in sosanjalca o umetniški poti. V teh esejih nam Štefančič podaja biografije in karierne poti posameznih izjemnih ustvarjalcev. Napisani so z veliko mero spoštljivosti in vpogledi v njihova življenja in zgodovinske okoliščine. Gre predvsem za pomembne filmske umetnike, nagrajene in iskane ustvarjalce tudi na tujem. Štefančič nam pokaže njihovo energijo, značaj, pišmeuhovostvo ali delikventnost, s katerimi so pretresali ali pa navduševali.
Zbirka esejev Marcela Štefančiča Slovenski sen predvsem dobro poudarja različne problematike. Ne spregleda filma, predvsem slovenskega in še vedno posrečeno aktualizira in citira Ivana Cankarja. Obravnava nasilje, zapostavljenost žensk na obrobju in neusmiljen politični sistem. Pri zadnjem omenjenem je vredno poudariti najsrhljivejši esej o grozljivem Odilu Globočniku. V posameznih esejih je očitna avtorjeva načitanost, ki pa v nekaterih primerih zaide v obsežno naštevanje poznavanja dejstev. S prav posebnim občutkom pa so napisani spominski eseji znanih, prezgodaj umrlih slovenskih ustvarjalcev. Pri tem se pokaže Štefančičeva tenkočutnost, ne samo navdušenost in poudarjanje briljantnosti ali kritičnosti do obravnavane osebe.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen
Bere Jasna Rodošek.
Ljubljana : UMco, 2021
Filmski kritik in esejist Marcel Štefančič jr. nas v novi zbirki esejev Slovenski sen s podnaslovom Eseji o nas poskuša pripeljati pred ogledalo. Zdi se, kot da želi podati sliko nas samih in seveda o številnih slovenskih markantnih umetnikih, ki so bili zlasti v prejšnjem stoletju pomembni predvsem zunaj meja. Pri tem ne gre spregledati, da je največ govora o filmskih sanjah in uresničevanju ambicij. Ali pa tudi ne zaradi varnejše in bolj gotove poti v domačem okolju. Slovenski film je tako vse kaj drugega kot dolgočasen, in to dokazovanje Štefančiču tudi uspe, prav tako pa tudi razkazovanje zamolčanih podrobnosti cineastov, ki pritegnejo filmofile.
A eseji ne govorijo le o filmskem svetu. Dvakratni Rožančev nagrajenec nas v svojem hitrem slogu naštevanja in razvijanja tez prepriča tudi drugače. Eseji v knjigi Slovenski sen namreč obravnavajo več tem, poznavalsko o literaturi in filozofiji ter cinično o politiki in njeni zgodovini. Že skoraj pokroviteljski pa so eseji o športu. Pa vendar, težko se je izogniti navdušenju nad športnimi uspehi in slovitostjo ekipnega in individualnega športa. Ne gre spregledati avtorjeve angažiranosti, polemičnosti, ki jo z nizanjem najrazličnejših primerov vpleta v svoje eseje. Prikaže nam tudi večno moč patriarhata in ranljivost žensk. Tistih, ki so zaradi deliktov pristale v zaporu. Tistih, ki jim resocializacija gre teže, ker so pač preprosto ženske. Prav omenjena tema nam pokaže Štefančičev razmislek, ki ga družba še vedno tabuira. In žensko na robu še bolj potiska v ozadje ali pa jo obsoja.
Vsaka od prej naštetih tem je razdelana. Že v uvodu se za najbolj smiselno izkaže primerjalna analiza, ki se nato osredotoči na primere na Slovenskem. Ti se začnejo s primerom in nadaljujejo s preneseno primerjavo slovenskega vzorca. Včasih je že mogoče občutiti, da gre za pretirano posploševanje in stereotipe, hitro pa se izkaže, da je to pretiravanje bolj ali manj ironično.
Ponekod se zdi, da želi Štefančič poudariti, da je bilo naše kazanje težav v družbi korak pred drugimi ali pa da imamo kljub svoji majhnosti veliko talentov. Pa vendar ne gre spregledati niti kritičnosti o kompleksih povprečnih Slovencev in Slovenk. O osebnostni krizi, slabi samopodobi, samopoškodovanju in nasilju nad drugimi. Štefančič nakaže, da je bil slovenski narod poln nasilja že daleč v zgodovini, ne le v obdobju koronakrize. V eseje vpleta tako zgodovinskost kot aktualnost, vseskozi pa s citati iz del Ivana Cankarja smiselno prepleta vso problematiko slovenske identitete. Vendar pa se poraja vprašanje o avtorjevem enotnem pogledu na anonimnega moralnega sporneža in uspešnega nagrajenega ustvarjalca, ki zagovarja ali izvaja zločine. Pri tem je Štefančič nekoliko protisloven.
Posebno dovršeni so spomini na znane Slovence in Slovenke. Slovenski sen se že začne z esejem o Alešu Debeljaku, pretresljivem pogledu v življenje izjemnega pesnika in Štefančičevega študijskega sopotnika in sosanjalca o umetniški poti. V teh esejih nam Štefančič podaja biografije in karierne poti posameznih izjemnih ustvarjalcev. Napisani so z veliko mero spoštljivosti in vpogledi v njihova življenja in zgodovinske okoliščine. Gre predvsem za pomembne filmske umetnike, nagrajene in iskane ustvarjalce tudi na tujem. Štefančič nam pokaže njihovo energijo, značaj, pišmeuhovostvo ali delikventnost, s katerimi so pretresali ali pa navduševali.
Zbirka esejev Marcela Štefančiča Slovenski sen predvsem dobro poudarja različne problematike. Ne spregleda filma, predvsem slovenskega in še vedno posrečeno aktualizira in citira Ivana Cankarja. Obravnava nasilje, zapostavljenost žensk na obrobju in neusmiljen politični sistem. Pri zadnjem omenjenem je vredno poudariti najsrhljivejši esej o grozljivem Odilu Globočniku. V posameznih esejih je očitna avtorjeva načitanost, ki pa v nekaterih primerih zaide v obsežno naštevanje poznavanja dejstev. S prav posebnim občutkom pa so napisani spominski eseji znanih, prezgodaj umrlih slovenskih ustvarjalcev. Pri tem se pokaže Štefančičeva tenkočutnost, ne samo navdušenost in poudarjanje briljantnosti ali kritičnosti do obravnavane osebe.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov