Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Aleksander Golja

Ljubljana : LUD Šerpa, 2021

Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.

Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.

Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.

A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.

Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.

Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.