Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Na drugem koncertu sezone Simfoničnega orkestra RTV Slovenija za abonma Kromatika je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma gostoval hrvaški pianist Dejan Lazić, orkester pa je vodil novi šef-dirigent Rossen Milanov. Nekaj koncertnih vtisov je strnil Lovrenc Rogelj.
Arthur Fleck je osamljen čudak, ki odrinjen na rob velemestne džungle skrbi za ostarelo mater – ta si domišlja, da jima bo iz mizerije čudežno pomagal nekdanji delodajalec, brezčuten multimilijonar in županski kandidat Thomas Wayne ...
Zdi se, da Matjaža Ivanišina skoraj obsesivno privlači tisto, kar se skriva pred njegovim pogledom, kar se mu na neki način izmika ...
V nedeljo zvečer je bil v Slovenski filharmoniji 1. koncert letošnje sezone Vokalnega abonmaja. Na njem je bila tudi Polona Gantar.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Ana Bohte in Jure Franko.
S sinočnjo premiero se je odprla nova sezona tudi v Mali drami Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Tri igralke: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in Tamara Avguštin ter glasbenika Ina Puntar in Samo Kutin so pod režijskim vodstvom Mirjane Medojević ustvarili avtorski projekt po delih dramatika Rudija Šeliga. Na premieri je bila Tadeja Krečič. IZOBČENKE – avtorski projekt po delih Rudija Šeliga (1935 – 2004) Premiera: 27. 9. 2019 v Mali drami Režiserka Mirjana Medojević Dramaturga Eva Kraševec, Ilija Đurović Scenograf Branko Hojnik Lektorica Tatjana Stanič Avtorja glasbe ina Puntar, Samo Kutin Oblikovalci luči Nina Ivanišin, Vlado Glavan, Branko Hojnik Igrajo Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Tamara Avguštin, Ina puntar, Samo Kutin vir fotografije: https://www.google.com/search?q=izob%C4%8Denke+drama&sxsrf=ACYBGNT8aP-LMbDh1vCXpV5hvlyIihxTBQ:1569666212867&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjhqaKopvPkAhVPLVAKHVWHCVIQ_AUIESgB&biw=1680&bih=858#imgrc=rH-toWhFRZAtCM
Sinoči ob pol osmih je bil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani prvi koncert iz letošnjega cikla oranžnega abonmaja. Na koncertu z naslovom "Iz starega sveta" smo slišali skladbe Ludwiga van Beethovna, Richarda Straussa in Antonina Dvoržaka. Poročilo je pripravil Andrej Bedjanič.
Mestno gledališče ljubljansko – Mala scena Laura Wade: Dragi, doma sem! Home, I'm Darling, 2018 Prva slovenska uprizoritev Premiera 26. september 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Nina Šorak Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Ina Ferlan Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Avtorica videa Pila Rusjan Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Asistentka dramaturginje Taja Lesjak Šilak Asistentka scenografa Sara Slivnik Igrajo Iva Krajnc Bagola, Jure Henigman, Bernarda Oman, Tjaša Železnik, Uroš Smolej, Viktorija Bencik Emeršič / Miranda Trnjanin k. g. S sinočnjo premiero komedije Dragi, doma sem! sodobne angleške dramatičarke Laure Wade so v Mestnem gledališču ljubljanskem začeli sezono tudi na Mali sceni. Lani napisano odrsko delo, ki se na izviren, čeprav ne ravno poglobljen način loteva mnogih vprašanj, predvsem feminizma in bega pred resničnostjo, je v prevodu Tine Mahkota režirala Nina Šorak. Vtise po premieri je zbrala Staša Grahek. Foto: Iva Krajnc Bagola Peter Giodani, https://www.mgl.si/sl/program/predstave/dragi-doma-sem/
Nova sezona ljubljanske Drame je posvečena ljubezni. Začeli so jo na velikem odru z uprizoritvijo drame Saloma Oscarja Wilda v novem prevodu Primoža Viteza in režiji Eduarda Milerja. Naslovno tragično junakinjo je oblikovala Polona Juh, med glavnimi protagonisti so še Igor Samobor kot prerok Johanaan, Gregor Baković kot vladar Herod Antipa in Alojz Svete kot Salomina mati in Herodova žena. Nekaj vtisov po premieri je strnil Dušan Rogelj. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana Oscar Wilde: Saloma Premiera 21. september 2019 Prevajalec Primož Vitez Režiser Eduard Miler Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska Scenograf Atej Tutta Kostumograf Leo Kulaš Glasbeni opremljevalec Eduard Miler Avtor videa Atej Tutta Koreografka Maša Kagao Knez Oblikovalka maske Špela Ema Veble Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Lektor Arko Asistentka kostumografa Lara Kulaš Igrajo Polona Juh, Igor Samobor, Gregor Baković, Alojz Svete, Robert Korošec/Andraž Harauer, Gal Oblak, Valter Dragan, Matija Rozman, Boris Mihalj, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Andraž Harauer/Matic Valič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Igor Velše.
Mestno gledališče ljubljansko Katarina Morano, Žiga Divjak: Sedem dni 2019 Krstna uprizoritev Premiera 19. september 2019 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenografka Barbara Kapelj Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Avtor videa Domen Martinčič Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Asistent režiserja (študijsko) Žiga Hren Nastopajo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec, Iztok Drabik Jug k. g V Mestnem gledališču ljubljanskem so novo sezono začeli s krstno uprizoritvijo besedila Sedem dni; v igri različne vloge ljudi, ki se v življenju ne znajdejo najbolje, oblikujejo Jette Ostan Vejrup, Matej Puc, Mojca Funkl, Ajda Smrekar, Lotos Vincenc Šparovec in Iztok Drabik Jug; avtorja Sedmih dni sta Katarina Morano in Žiga Divjak, slednji je tudi režiser. Predpremiero igre si je ogledala Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/program/predstave/sedem-dni/
Neveljaven email naslov