Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Avtor recenzije: Aljaž Krivec
Bere: Aleksander Golja
Ljubljana : LUD Šerpa, 2021
Šesto pesniško zbirko Ane Pepelnik z naslovom Treš je strokovna javnost že potrdila z nominacijo za Veronikino nagrado. Podobno usodo je doživela tudi njena peta zbirka, Tehno, ki si je poleg Veronikine prislužila še nominacijo za Jenkovo nagrado. Da omenjam tudi avtoričino predzadnjo samostojno knjigo, pa ni naključje. Med eno in drugo je mogoče najti nekaj vzporednic, ki so se vzpostavile že kot pesničin avtorski podpis. Že s hitrim ošvrkom ga prepoznamo po eliptičnosti, razsekanosti in hitrem toku; ko poezijo pogledamo od bližje, pa prepoznamo še njeno izrazito neposredno, mestoma celo izpovedno raven, ki pa jo, preden bi nas pesmi vrgle v pretirano lagodnost, prekinjajo presunljive podobe in nenavadni zasuki.
Še ena vzporednica med zbirkama obstaja, najdemo jo kar v naslovu. Že Tehno priklicuje tako glasbeni žanr, kakor tudi stanje recimo temu postmodernega sveta in podobno je mogoče reči tudi za Treš, le da se zdi, kakor da je med zbirkama minilo več let, kot jih je v resnici: nenadoma smo se znašli sredi trapa in treša (gre torej za podžanre rapa, in ne za denimo t.i. trash metal), znašli pa smo se tudi sredi gore smeti, če si naj privoščim dobesedni prevod iz angleščine. No, in seveda je treš, kot je jasno izpisano v uvodu v zbirko, tudi spregatev glagola treti.
Med Tehnom in Trešem se je poezija resnično še nekoliko strla, odpadla so ločila in kadar zavohamo jasen pesemski narativ, se ta zdi krajši. Na tem mestu pride tudi do paradoksa: če se za trenutek morda zazdi, da nam zaradi oblikovnega klestenja verza zbirka čisto mogoče lahko spolzi med prsti, pa lahko kopičenje podob na drugih mestih izzveni skoraj nekoliko pretirano. A pri slednjem je pomembnejše nekaj drugega: druženje različnih ravni besednega izraza praviloma vodi v močno poezijo, včasih pa pokuka na drugo stran, skoraj v nonsens, če naj uporabim ta sporni izraz, s tem pa posledično namigne tudi na naslovni treš. Tovrstna oznaka pade na pamet morda tudi v tistem trenutku, ko trčimo ob glagolsko rimo v zbirki, ki je sicer napisana v prostem verzu.
A Treša ni mogoče označiti na tako enostaven način in kar takole poprek. Ko ga preberemo, zaznamo tudi sledi logike gradnje pesniške zbirke, ki je razvidna že na oblikovni ravni. V knjigo nas uvedejo daljše pesmi, pogosto z nekoliko jasnejšim narativom, ki jih je mogoče označiti za tako rekoč slikovite. Jedro knjige, ki je obenem njena glavnina, je nato namenjeno nekoliko bolj ekonomičnemu izrazu, ki ponuja tudi hitrejši ritem. V tem delu je posebej zaznavna ena največjih odlik pričujoče poezije: izrazita zvočnost. Zadnje pesmi Treša se oblikovno spet spogledujejo s pesmimi z začetka. Zbirka ponuja dovolj prostora, da je mogoče nedvoumno nameniti nekaj besed tudi epidemiji in z njo samoizolaciji.
Vsebinsko in idejno je Treš težko zamejiti na enoznačne označevalce. Razberemo lahko tematiko ljubezni, medosebnih odnosov, refleksijo zeitgeista, ki mestoma preide v obravnavo zelo konkretnih dogodkov, kot je že omenjena epidemija. A vendarle se zdi, da se tematika oziroma tematike pesniške zbirke izrisujejo skozi golo naravo prisotnih pesniških sredstev, torej skozi izrazito zvočnost, zamolke, premišljene delitve verzov, zunanje oblike pesmi, beline in tako dalje. Tako se nekoliko monolitnejši, a nemara tudi nekoliko bolj osebno obarvani uvodni takti Treša začnejo treti, dokler se pred nami naposled ne izrisuje drobovje predmeta pesniške analize. Ko se pesnica pomakne k zaključnemu dejanju zbirke, pa nas tam pričaka nekakšen poskus fiksiranja vsebine v širši kontekst. Da se zbirka zares prebere kot nekakšen pesniški koncert, poskrbi zaključna pesem z naslovom odločitve in ponavljajočim se nagovorom embrace it, ki ga v skladu z zbirko lahko prevedemo kot sprejmi.
Zdi se le, da morda nastopi nekoliko prehitro, da je v Trešu še nekaj prostora, da bi res bilo mogoče začutiti, kaj je tisto, kar velja sprejeti. Kljub temu se zbirka na relaciji od verza do verza suvereno izogiba mnogim nevarnostim, ki navadno prežijo na poezijo iz tega spektra. Tik preden bi postal pretirano deskriptiven, se ustavi in preobrne, in ko se zdi, da bi se lahko zataknil v podobju, ga hitro nekaj spodbode, da steče naprej. Zdi se, da se Ana Pepelnik dobro zaveda, kaj mora storiti iz verza v verz, in da k temu dobrodošlo sodi tudi občasna humornost.
Andrej Rozman Roza: Baal Režija: Vito Taufer Po motivih Baala Bertolta Brechta Slovensko mladinsko gledališče / Premiera: 20. 3. 2019 Dramaturgija: Dubravko Mihanović Scenografija: Zora Stančič Animacija po predlogah Zore Stančič: Andrej Kamnik Kostumografija: Barbara Stupica Asistentka kostumografije: Slavica Janošević Glasba: Aleksander Pešut - Schatzi Glasbeni aranžmaji: Vasko Atanasovski Trio Koreografija: Natalija Manojlović Varga Lektorica: Mateja Dermelj Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Vodja predstave: Liam Hlede Igrajo Ivan Godnič, Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga, Matija Vastl »Idealist, ki se trudi, da bi ljubezen na tem svetu premagala pohlep in egoizem, je divjo sebično zver skril pred zunanjim svetom in jo zdaj le za kratek čas spustil ven za potrebe teatra in zato, da nas spomni, kako komplicirana je svoboda,« o igri Baal zapiše njen avtor Andrej Rozman Roza. Igra je nastala po motivih Baala Bertolta Brechta, v režiji Vita Tauferja pa je bila včeraj krstno uprizorjena v Slovenskem mladinskem gledališču. Ogledala si jo je Saška Rakef. Foto: Marko Modic
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Neveljaven email naslov