Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta: Alenka Resman Langus in Bernard Stramič
Henry James: Krila golobice Drama SNG Maribor / Premiera 15.03.2019 Režija: Matjaž Berger Avtorica adaptacije romana in dramaturška sodelavka: Eva Mahkovic Scenograf: Marko Japelj Kostumograf: Alan Hranitelj Lektor: Jože Faganel Skladatelj: Peter Penko Koreografinja: Valentina Turcu Oblikovalec svetlobe: Simon Žižek Oblikovalec zvoka: Uroš Ban Nastopajo: Nataša Matjašec Rošker, Petja Labović, Eva Kraš, Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Kristijan Ostanek, Bojan Maroševič, Pavle Ravnohrib V mariborski Drami so sinoči premierno uprizorili predstavo Krila golobice. Prvo slovensko adaptacijo romana Henryja Jamesa v režiji Matjaža Bergerja je za odrsko postavitev priredila dramaturginja Eva Mahkovic, predstavo pa si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
V Kulturnici Lutkovnega gledališča Ljubljana je na ogled lutkovna predstava z naslovom Nasvidenje. Poetično lutkovno miniaturko o minevanju, ki jo je napisal švedski pisatelj Ulf Nilsson, je režirala Jasna Vastl. Ogledala si jo je Ana Rozman.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Eva Longyka Marušič in Aleksander Golja.
Jean-Baptiste Poquelin – Moliere: Tartuffe Tartuffe ou l’Imposteur, 1664 Komedija Premiera: 1. marec 2019 Prevajalec in avtor priredbe Primož Vitez Režiser Tin Grabnar Dramaturginja Brina Klampfer Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Sara Smrajc Žnidarčič Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Igrajo Matej Puc, Jure Henigman, Jana Zupančič, Bernarda Oman, Lena Hribar, Jernej Gašperin, Mojca Funkl, Matej Zemljič k. g. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili komedijo Tartuffe, ki jo je Moliere napisal leta 1664. Igro o hinavščini, koristoljubju in lahkovernosti je v prevodu in priredbi Primoža Viteza režiral Tin Grabnar. Vtise po sredini predpremieri je strnila Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tartuffe-2/
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Aleksander Golja in Lidija Harmtan.
Katja Perat: Mazohistka Anton Podbevšek Teater v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana / Premiera 28.02.2019 Koncept in režija: Nejc Gazvoda Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar Kostumografija: Andrej Vrhovnik Koreografija: Katarina Venturini Glasba: Simon Penšek Lektura: Tatjana Stanič Oblikovanje maske: Anita Ferčak Oblikovanje tiskovin: Eva Mlinar Garderoba: Nataša Recer Nastopajo: Anuša Kodelja, Sara Dirnbek, Jurij Drevenšek, Žan Koprivnik, Aleš Valič V novomeškem Anton Podbevšek Teatru so sinoči premierno uprizorili predstavo Mazohistka. Uprizoritev romanesknega prvenca Katje Perat, ki ga je za oder priredil in režiral Nejc Gazvoda, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Borut Peterlin
Mala drama SNG Drama Ljubljana Nebojša Pop Tasić: Bedenje, krstna izvedba Premiera: 22. 2. 2019 Režija: Mare Bulc dramaturg Nebojša Pop-Tasić scenograf Damir Leventić kostumografinja Sanja Grcić lektorica Barbara Rogelj avtor glasbe Damir Avdić oblikovalec giba Sebastjan Starič oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Igrajo: Saša Tabaković Sabina Kogovšek Gorazd Logar Pia Zemljič Ivo Ban Urban Kuntarič Foto: Peter Uhan
Avtorica recenzija: Nada Breznik Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov