Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi."
V zgodovini umetnosti ne manjka parabol o koruptivni naravi oblasti in katastrofalnih posledicah posameznikovega upora proti vzvodom moči. Veliko redkeje pa so umetniki pozornost usmerili k drugi strani medalje – ne samo k žrtvam režima, ampak k oportunistom, prisklednikom, strahopetcem in, ne nazadnje, k brezimnim množicam, ki si preprosto ne ustvarijo svojega mnenja in zato plavajo s tokom. In prav to tiho večino v precep vzame češki mojster Jan Němec v svojem najpomembnejšem filmu O slavnosti in gostih iz leta 1966. Češki narodni arhiv je film letos obnovil, digitalno restavriran pa na spored Televizije Slovenija prihaja kmalu po avgustovski premieri na Češkem.
Na prvi pogled preprosta zgodba, ki se v celoti dogaja v polju alegoričnega, je hkrati najbolj političen film češkega novega vala: v lahkotnem in hkrati zloveščem tonu nastavlja zrcalo družbi. Nĕmčeva poanta – da so ljudje neznansko upogljivi in zlahka popustijo avtoriteti – je univerzalna, v domovini pa je, čeprav je avtor vedno poudarjal, da gre za splošno parabolo in ne za portret konkretne situacije, privzela subverzivno noto: razumeli so jo kot napad na komunistični režim. Recepcija filma, ki je baje raztogotil predsednika Antonina Novotnega, je utrdila Nĕmčev sloves režiserja, ki pomeni grožnjo establišmentu. Po zadušitvi praške pomladi je bil film uradno prepovedan »za vedno«, to je v praksi pomenilo do žametne revolucije leta 1989.
Zgodba je postavljena na idilično jaso sredi gozda, kjer v poletni sopari gručica prijateljev uživa v pikniku; vina in časa imajo na pretek. Ko se družba nameri proti domu, jih na gozdni stezi štorasto prestreže skupina možakov, za katere se zdi, da so se pojavili od nikoder. "Goste", kot pravijo našim protagonistom, začnejo razporejati v arbitrarne skupinice, jih zasliševati in jim dajati rahlo grozeče napotke. Nasilniške igrice ustavi prihod avtoritete, Gostitelja, ki po uvodnih opravičilih družbo povabi na svoj rojstnodnevni banket.
Ob jedači in pijači naši junaki hitro pozabijo na prejšnja negodovanja in zadržke. Na neki točki pa se izkaže, da je eden izmed gostov – tih možak, ki se ni hotel prilizovati grobijanom – na skrivaj zapustil zabavo in izginil v gozdu. Te žalitve Gostitelj seveda ne bo mirno prenesel …
Alegoričnost Nĕmčevega filma bo marsikoga spomnila na Buñuelovo satiro Angel uničenja,v kateri meščanska druščina ugotovi, da zaradi neznane sile nikakor ne more zapustiti zabave. Ni videti, da bi bili naši protagonisti na banketu v kaki izrecni nevarnosti, a nad njimi visi neoprijemljiv občutek grožnje, ki se samo še povečuje, ko se vse bolj prepuščajo muham svojih zloveščih gostiteljev. Ni težko razumeti, da gostiteljeva druščina predstavlja partijo, gosti pa češkoslovaško družbo.
"Če posameznik živi v družbi, ki v svojem bistvu ni svobodna, je dolžnost razmišljajočega človeka, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi napada prepreke svobodi." Stališče, ki ga je Jan Nĕmec ubesedil v nekem intervjuju, je aktualno tudi onkraj konkretnih okoliščin njegovega ustvarjanja.
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Komunikativna predstava za odraščajočo publiko, ki se uči toplih odnosov v družini, sprejemanja različnosti in s pomočjo njihovih odraslih tudi zaupanja vase.
Mestno gledališče ljubljansko, veliki oder Zinnie Harris: Ta nesrečni rod Premiera 18. 1. 2019 Prevajalka Tina Mahkota Režiserka Ivana Djilas Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Barbara Stupica Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe Boštjan Gombač Koreografka in asistentka režiserke Maša Kagao Knez Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje (študijsko) Jakob Ribič Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistentka lektorja Alja Cerar Mihajlović •\tNastopajo Klitajmestra Jette Ostan Vejrup Elektra Nina Rakovec Agamemnon Matjaž Tribušon k. g. Orest Filip Samobor Ajgist Gregor Gruden Ifigenija Lea Cok k. g. Zbor Boris Ostan Janta, Audrey Nataša Tič Ralijan Kasandra, Celia, Megan Karin Komljanec Mesar Boštjan Gombač Stražar Lotos Vincenc Šparovec Glasnik, Ian Boris Kerč
Predstava za mlade odrasle o poskusih tkanja intimnejšega razmerja med žensko in moškim, ki sta sta si blizu, vendar bližina vsaj enega od njiju plaši.
Na odru Katedrale v Centru urbane kulture Kino Šiška, so krstno uprizorili Rojstvo Venere, novo dramsko delo Iva Svetine. Plesno - gledališko predstavo je režirala Barbara Novakovič Kolenc. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Marko Pleterski/Muzeum
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Mestno gledališče ljubljansko Petr Zelenka: Odhodi vlakov Odjezdy vlaků, 2004 Prva slovenska uprizoritev Komedija Premiera 10. januar 2019, mala scena Prevajalka Tatjana Jamnik Režiser Primož Ekart Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka in kostumografka Vasilija Fišer Avtor glasbe Davor Herceg Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrata Mojca Funkl in Primož Pirnat Na mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na slovenskih odrih uprizorili komedijo sodobnega češkega avtorja Petra Zelenke Odhodi vlakov v prevodu Tatjane Jamnik. V mnogih vlogah predstave sta nastopila Mojca Funkl in Primož Pirnat. Uprizoritev se uvršča v niz predstav, ki jih v tej sezoni režirajo dramski igralci – tokrat je bil to Primož Ekart. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/odhodi-vlakov/
Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Prešernovo gledališče Kranj / Premiera 21.12.2018 Režiser: Žiga Divjak Prirediteljica besedila in dramaturginja: Katarina Morano Scenografka: Tina Mohorović Kostumografka: Tina Pavlović Lektorica: Maja Cerar Avtor glasbe: Blaž Gracar Oblikovanje svetlobe: David Orešič Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Vesna Jevnikar, Peter Musevski, Vesna Pernarčič, Blaž Setnikar, Vesna Slapar, Aljoša Ternovšek, Gregor Zorc k. g. Sinoči so v Prešernovem gledališču Kranj podelili nagrado julija, ki jo je za igralske stvaritve v pretekli sezoni po mnenju občinstva in strokovne žirije prejel igralec Miha Rodman. Pred podelitvijo pa so premierno uprizorili predstavo Ob zori, ki je nastala s priredbo izbranih besedil Ivana Cankarja v režiji Žige Divjaka. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank
Slovenski gledališki svet je obogatel še za eno uprizoritev, pravi Petra Tanko, ki si je ogledala predstavo REKA, REKA/ Syntapiens::IZ. Po motivih ekspresionistične drame Daneta Zajca Otroka reke, jo je z ekipo umetniških sodelavcev ustvaril Dragan Živadinov. Premiera: 19.12.2018, Osmo/za foto: arhiv Zavod Delak
Igor Grdina: Ivan Cankar, portret genija Samo Kreutz: Vzvalovljenosti Primož Sturman: Gorica je naša album Rudolf Maister - Sto let severne meje Recenzije so napisali Nives Kovač, Andrej Lutman, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
Neveljaven email naslov