Film, ki bi ga morali videti - to pomeni, zbrati pogum in oditi v kino, nato pa 90 minut vztrajati kot gledalci ob filmu, ki ga ne boste hitro pozabili.

Na začetku filma Nekoč so bili ljudje se v avtomobilu peljeta moška. Njun obraz je brezizrazen. Kamera za kak trenutek pokaže okolico, prečudovite Julijske Alpe. Sta moška srečna, zadovoljna ali pa s pomočjo montaže poteka eksperiment Kulešova (saj veste, najprej plan igralca Ivana Možuhina, nato plan krožnika juhe, gledalec pa projicira vsebino v brezosebni igralčev obraz)? Na koncu se ista moška peljeta v tovornjaku; spet pogled na Julijske Alpe, ki pa tokrat ne evocirajo lepote, sreče, zadovoljstva, volje, izziva, ampak so zgolj gore, kuclji v primerjavi s kupi težav, s katerima sta se ubadala filmska junaka, antijunaka Leo in Vučko. Prvi je Italijan, ki se je poročil in ločil v Sloveniji, drugi Bošnjak, ki je kot otrok pribežal v Slovenijo. Njuno prijateljstvo je dolgoletno, njuno sodelovanje tudi, težave prav tako: kot solastnika restavracije sta padla v dolgove, zdaj pa jima grozi, da bosta izgubila restavracijo kot metonimijo za vse.

Če pozabite prizor z Julijci, je vsak naslednji prizor nov obrat vijaka. Prijatelja si prizadevata, da bi rešila svoje težave, se srečujeta z ljudmi s temne strani družbe, pri tem pa se bolj in bolj pogrezata. Francesco Borchi kot Leo in Moamer Kasumović kot Vučko sta odlična. Včasih sicer eksplodirata, toda večino filma gledalec bolj sluti njune implozije, vidi jih v njunih pogledih, v zamolčanih in neudejanjenih gibih.

Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli »preveč je«. Toda Vojnović ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna. Ne, Vojnović je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.

Nekoč so bili ljudje je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo v slovenskem filmu v dolgem, predolgem časovnem obdobju. Če ga boste zamudili, boste zamudili ne le kos sveta, ki ga ne želite poznati, zamudili boste tudi priložnost, da s pomočjo filma spoznate, kako ne obstaja nobena religija in filozofija, ki bi lahko pomagala v trenutkih težke odločitve. Film namreč pripoveduje o odločitvah, o nizu odločitev, ki so problematične, še bolj problematične in tako naprej, dokler ne postanejo etično sporne in nesprejemljive.

Avtorju je uspelo tisto, kar uspe samo dobremu avtorju: naslika filmska junaka, ki sta simpatična, človeška, z zgodbo in obrazom. Toda iz sekvence v sekvenco, iz odločitve v odločitev postajata bolj problematična lika, toda gledalec še vedno lahko navija zanju. Kako dolgo bo navijal za filmska junaka, za njuna bolj in bolj sporna dejanja, je pravzaprav test njegove etičnosti. Avtor pa je neusmiljen: njegova filmska junaka sta človeška, preveč človeška, da bi gledalec pravočasno rekel »kar je preveč, je preveč«, ali pa »dovolj je dovolj«. S tem, ko gledalec z upanjem spremlja dejanja filmskih junakov, ko upa na njihovo odrešitev, seveda potrjuje, da je človek bitje upanja, da se istoveti z njima in da se na neki točki, v neki skriti kamri zaveda, da bi morda lahko bila to tudi njegova zgodba.

V filmu ni praznega teka; dramaturško je kompakten (v devetdesetih minutah je morda zgolj ena, največ dve neverjetni situaciji), glasba Tamare Obrovac je neslišna, tako da lahko slišite zavijanje duš, toda hkrati zleze pod kožo tako kot usode filmskih protagonistov. Glavna igralca sem že omenil, toda odlično odigranih vlog v filmu je še več: od Maruše Majer do Simona Dobravca. Maruša Majer kot nekdanja Leova soproga je prepričljivo razklana, čeprav v njej nezadržno narašča odpor do nekdanjega moža; Simon Dobravec ima nemo vlogo pomočnika trgovca z ljudmi: njegov obraz ostaja blag tudi še takrat, ko bi se moral spremeniti, ko bi moral izražati čustva, skratka, z minimalistično igro ponazori psihopatološko ravnodušnost in ukrade prizor. In zdaj bi lahko naštel še kopico odličnih igralcev, od Gregorja Bakovića, Borisa Cavazze, Emirja Hadžihafizbegovića do Jasne Žalica in še koga, toda naj omenim podrobneje samo še enega: Vlado Novak je znan igralec z izjemno prezenco, za sabo ima kopico vlog, pogosto človeških, dobrodušnih likov, zato se je režiserjeva odločitev zanj zdela tvegana. Toda igralec v vlogi brezdušnega posojilodajalca  ponovno dokaže, da je odličen igralec. Čeprav gledalec ve, da gleda Vlada Novaka, ga vidi  kot brutalnega in neusmiljenega razlagalca usode.

Takih negativnih likov je v filmu še precej, mračnih likov iz nekega vzporednega, morda ne najbolj vidnega sveta. Filmska junaka Leo in Vučko se v tem vzporednem svetu opotekata in tavata, rešujeta svoji življenji, predvsem pa duši. Toda najmanjšega dvoma ni, da sta se v tem vzporednem svetu znašla zato, ker najboljši vseh svetov ni najboljši, včasih niti dober ni. Nekoč so bili ljudje je film, ki bi ga morali videti; to pomeni, zbrati pogum in oditi v kino, nato pa 90 minut vztrajati kot gledalci ob filmu, ki ga ne boste hitro pozabili.