Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

27.09.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020

Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.

Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.

Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.

Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.

Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.

Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:

»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Elena Švarc: Zakaj vsi ne vidijo angelov

27.09.2021

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere Lidija Hartman.

Prevedel Boris Šinigoj; Ljubljana : KUD Logos, 2020

Dvojezična izdaja izbranih pesmi Elene Švarc z naslovom Zakaj vsi ne vidijo angelov je prva njena knjigo v slovenskem jeziku. Naslov knjige je dala istoimenska domiselna pesem iz leta 1996, ki pove, da angeli preprosto letijo prehitro, da bi jih uzrlo oko. Pred tem smo Eleno Švarc na kratko spoznali leta 2014 v reviji Poetikon v prevodu Andreje Kalc.

Ruska pesnica, ki se je rodila leta 1948 v Leningradu in tam, v Sankt Peterburgu, leta 2010 tudi umrla, je nekaj časa v okviru blejskega srečanja PEN bivala tudi v Sloveniji. Je najvidnejša predstavnica »leningrajske druge kulture«, literarnega gibanja iz druge polovice prejšnjega stoletja, v katerem se je s pesnikom Viktorjem Krivulinom kosala za prvo mesto. Svoje pesniško poslanstvo je čutila kot izbranka od Boga in njene pesmi so večinoma dialogi z Bogom. V času sovjetske perestrojke, ko so konec osemdesetih let začeli tiskati dotlej prepovedane samizdatske pesnike, je bila njena prva knjiga izdana v deset tisoč izvodih in razprodana v treh tednih, se spominja Pavle Rak. Tako je zaslovela doma in po svetu in postala klasik.

Zanimivo je, kako je v sovjetskih časih živela in preživela duhovna, religiozna poezija. Kot someščanko Ane Ahmatove, s katero se je srečala v najstništvu, in Majakovskega sta Eleno Švarc poleg dramatičnosti v Bolšoj teatru, kamor je zahajala z materjo dramatičarko, zaznamovala tudi Dostojevski in pesnik Mihail Kuzmin. Kot samoukinja in z občutkom, da je ena od poslednjih pesnic, je poeziji pripisovala sakralen pomen in jo sprva ročno pretipkano izdajala v leningrajskem podzemlju. Po njenem mnenju »gre za sakralno daritev, kadar resnično bereš poezijo«, zato je menda tudi pretresljivo upodabljala svoje pesmi. Njen osebni, intimni in hkrati ustvarjalni odnos z Bogom je izpričan v verzih: »Bog, včasih me vzameš v dlan in mi lahno stiskaš grlo – da bi zažgolela in zapela pesmico za Tebe, edinega Tebe.«* (*Za potrebe knjižne ocene sem zaradi lažjega branja izpustila verzni lom pri citiranih odlomkih. Op. avtorice besedila P. K.). Sorodne umetniške duše, ki so sodelovale pri branju na domovih in so bile del Šimpoziuma ali Opičjega občestva, ki je na pobudo Elene Švarc nastal v uporniškem leningrajskem podtalju, je poleg poezije povezovalo tudi duhovno-religiozno iskateljstvo, ki se je po raziskovanju joge, budizma, okultizma in teozofije obrnilo v krščanstvo, predvsem v rusko pravoslavje. Švarčeva se leningrajskega filozofskega religioznega seminarja ni udeleževala, vendar se je družila z njegovimi protagonisti, med drugim že omenjenim pesniškim tekmecem Viktorjem Krivulinom, ki je dejal, da je poezija »kot udeleženost v svetosti«. Konec sedemdesetih let je bila objavljena v emigrantskih revijah in kasneje v antologijah v tujini, postala je članica neodvisnega književnega Kluba 81, dočakala je uradne objave v Rusiji in izid pesniške zbirke v New Yorku. Sledile so objave zbirk in na prelomu stoletja še izid zbranih del ter gostovanja na festivalih.

Elena Švarc je eno od izstopajočih ustvarjalk v svetovnem merilu, katerih poezija temelji v duhovnosti in religioznosti in je z njima prežeta. Prav zato velja pozdrav prvi njeni knjigi v slovenščini. Pesnica je bila poznavalka antične književnosti in klasičnih del svetovne literature in to kot pesniško sredstvo smelo uporablja v svoji pesniški tvarini. Njena poezija govori o nevidni strani življenja, je sicer čista (v smeri svetosti), a z zavestjo, da je človeška. Obenem je gorečna ter se ekstatičnemu plesu z Bogom, ki je »skromen« in »ne išče ljubezni, ampak vero« in je v najvišjih globočinah in hkrati ima bolečino, željno približuje z osebnim podpisom ob uporabi antičnih in predvsem bibličnih motivov. Od bralca zahteva gnetljivost in prebujenje v novo duhovno religiozno raven.

Poezija bivanjskih in duhovnih, tudi religioznih vprašanj daje v slovenskem prevodu filozofa Borisa Šinigoja prednost vsebini pred notranjo obliko, torej pesničini duhovni in mistični izkušnji, tako da je prevajalec opustil rimo in asonanco ter občasno ohranil aliteracijo. Predvsem pomembna pa je Šinigojeva spremna beseda, ki z natančno interpretacijo vodi zvedavega bralca v duhovne meandre mistične poezije Elene Švarc.

Opazno in pomembno mesto v tej poeziji imajo živali kot tihi glasniki drugega sveta in nedolžna, brezgrešna, človeku bližnja bitja. seveda v nasprotju s človekom, ki je pred nalogo, da obnovi vesoljno harmonijo ter uglasi sebe in svet z Bogom. Prav s tega svežega in aktualnega gledišča, bodisi v smer zaščite živali bodisi preraščanja antropocentričnega pogleda na svet, je poezija Elene Švarc zanimiva tudi za širše bralstvo, ne le za ljubitelje mističnih verzov. V ciklu Z grobimi sredstvi ne dosežeš blaženosti (Horror eroticus) problematizira mačističen, nasilen spolni odnos na robu posilstva in ponuja alternativo v obliki višje duhovne zavesti in preseganja spolne binarnosti moški-ženska, in sicer v obliki tako imenovane angelske ljubezni, ki dela ljudem družbo v duševni samoti. Navsezadnje pa je velikost poezije Elene Švarc prav v njeni specifiki – poetični upodobitvi religioznega. Pri tem zna biti, mimogrede, tudi zelo hudomušna, ko se primerja z vodko:

»Nisem ne pivo ne soda, ampak čista vodka s trojno destilacijo v Tvojih kleteh, vendar me muči strah – besni alkoholik z rdečim očesom cedi sline, preden se zaveš, nehote vse popije, toda jaz sem Bogova vodka.«

Pred vabilom k branju knjige Elene Švarc Zakaj vsi ne vidijo angelov naj izpostavim, da so po mojem mnenju najboljše pesmi s samega konca prejšnjega tisočletja, na primer odlična pesem Pogovor z mačko. In za konec naj navedem le še čudovite, sicer zgodnejše verze o Božji bližini, Božji ljubezni, ki jih preberemo v Zračnem evangeliju:

»V zraku spi veter, Bog v človeku. Gospod Bog, Sin Tvoj – zdaj postaja veter, da bi se vrnil k Tebi, da bi večno krožil v prstanu, spletenem iz viharjev.«


23.05.2022

Irena Štaudohar: Fižolozofija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Burhan Sönmez: Istanbul, Istanbul .

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Maja Moll in Jure Franko


23.05.2022

Dušan Šarotar: Zvezdna karta

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


20.05.2022

Gaja Pöschl: Futura

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 36 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov