Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Borut Klabjan in Gorazd Bajc: Ogenj, ki je zajel Evropo

11.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.


25.04.2022

Barbara Jurša: Milje do Trsta

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


25.04.2022

Chimamanda Ngozi Adichie: Zapiski o žalovanju

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralka: Eva Longyka Marušič


25.04.2022

Alenka Kepic Mohar: Nevidna moč knjig

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Jure Franko


25.04.2022

En Knap Group: Hidra

Na odru ljubljanskih Španskih borcev je luč sveta ugledala plesna predstava Hidra, ki sta jo za plesno skupino En Knap Group zasnovala režiser Sebastijan Horvat in dramaturg Milan Ramšak Markovič. Gre za sklepni del trilogije Cement, ki navdih črpa iz istoimenskega besedila Heinerja Müllerja, središče pa – po besedah Sebastijana Horvata – tvori več med seboj povezanih tem, kot so: odnos med intimnimi in družbenimi razmerji, ljubeznijo in revolucijo, nedokončan proces emancipacije, politika spomina.


22.04.2022

Igor Harb: Severnjak

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


22.04.2022

Gaja Pöschl: Vesolje med nami

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.04.2022

TV-mreža

Napoved: Sinoči je bila premiera v Slovenskem mladinskem gledališču. V spodnji dvorani je ansambel z gosti uprizoril igro TV-mreža v režiji Matjaža Pograjca. Po filmskem scenariju Paddyja Chayefskega je TV-mrežo za oder priredil Lee Hall. Prevedel jo je Arko. Dramaturginja predstave je bila Urška Brodar. V predstavi se gledališka igra dopolnjuje s posnetki, projiciranimi v živo, in videi na ekranih. Na predstavi je bila Tadeja Krečič: TV-mreža Za oder priredil Lee Hall. Po filmu Paddyja Chayefskega. Režija: Matjaž Pograjc Prevod: Arko Premiera: 20. 4. 2022 ZASEDBA: Matija Vastl: Howard Beale, televizijski voditelj Ivan Peternelj: Harry Hunter, producent Matej Recer: Max Schumacher, vodja informativnega programa Robert Prebil: Frank Hackett, član upravnega odbora Janja Majzelj: Louise, Maxova žena Željko Hrs: Ed Ruddy, predsednik upravnega odbora Katarina Stegnar: Diana Christiensen, vodja produkcije programa Klara Kastelec: Tajnica režije Uroš Maček: Nelson Chaney, član upravnega odbora Maruša Oblak: Gospod Jensen, direktor UBS Mitja Lovše: režiser Liam Hlede: asistent studia Liam Hlede, Klara Kastelec, Mitja Lovše, Ivan Peternelj: animatorji Nathalie Horvat: maskerka Žana Štruc: garderoberka Sven Horvat (kamera 2), Vid Uršič/Tadej Čaušević (kamera 1), Jaka Žilavec (kamera 3): snemalci Dare Kragelj: prodajalec hot doga USTVARJALCI: Vodenje kamer v živo: Matjaž Pograjc/Tomo Brejc Režija videa: Tomo Brejc Oblikovanje in programiranje videa: Luka Dekleva Dramaturgija: Urška Brodar Lektorica: Mateja Dermelj Kostumografija: Neli Štrukelj Oblikovanje prostora: Greta Godnič Glasba: Tibor Mihelič Syed Koreografija: Branko Potočan Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič Oblikovanje zvoka: Jure Vlahovič Oblikovanje maske: Tina Prpar Asistent režije: Mitja Lovše Asistentka kostumografije: Estera Lovrec Asistent oblikovanja prostora: Sandi Mikluž Asistentka oblikovanja maske: Marta Šporin Vodja predstave: Liam Hlede Na posnetkih: Jack Snowden, poročevalec – Boris Kos Pripadnik Vojske ekumenske osvoboditve – Vito Weis Predsednik Ford – Dario Varga Ljudje na oknih – Mlado Mladinsko (Matic Eržen, Mira Giovanna Gabriel, Leon Kokošar, Nace Korošec, Mija Kramar, Tia Krhlanko, Hana Kunšič, Voranc Mandić, Aja Markovič, Jan Martinčič, Iza Napotnik, Jon Napotnik, Kaja Petrovič, Rosa Romih, Katka Slosar, Indija Stropnik, Jure Šimonka, Ronja Martina Usenik, Aiko Zakrajšek, Luka Žerdin)


18.04.2022

Valentin Brun: Pogozdovanje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


18.04.2022

Paul Tyson: Vrnitev k resničnosti

Avtorica recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Fernando Pessoa: Sporočilo

Avtor recenzije: Peter Semolič Bralec: Renato Horvat


18.04.2022

Charles Dickens: Naš skupni prijatelj

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bralca: Jasna Rodošek in Renato Horvat


15.04.2022

Tijana Grumić: 52 Hertzov

SNG Nova Gorica / premiera: 13. april 2022 Režija: Mojca Madon Prevajalka: Dijana Matković Avtor priredbe in dramaturg: Jaka Smerkolj Simoneti Lektorica: Anja Pišot Scenografinja: Urša Vidic Kostumograf: Andrej Vrhovnik Oblikovalca klovnovskih prizorov: Ravil Sultanov, Natalia Sultanova Avtor glasbe: Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Nastopajo: Ivana Percan Kodarin k. g., Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, Matija Rupel, Ana Facchini Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madone, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Peter Uhan


14.04.2022

Tijana Grumić: 52 hertzov

Na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica so sinoči premierno izvedli predstavo 52 hertzov. Gre za uprizoritev dramskega besedila Najbolj osamljeni kit na svetu srbske dramatičarke Tijane Grumić v režiji Mojce Madon, ki odpira široko tematsko polje od tragične izgube, osamljenosti in ljubezni. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


14.04.2022

Pomlad bo rodovitna - Mariborski umetniki z baletoma Svatba in Posvetitev pomladi znova navdušili

Pretekli petek je SNG Maribor s predstavo Svatba in Posvetitev pomladi navdušil domače občinstvo, ki je umetnike nagradilo s stoječimi ovacijami. Po tridesetih letih uspešnega delovanja na slovenski baletni sceni in številnih mednarodnih uspehih koreograf in umetniški vodja mariborskega baleta Edward Clug znova dokazuje, da je v vrhunski ustvarjalni kondiciji. S svojo značilno, zelo zgovorno gibalno govorico in izbiro močnih, simbolnih vsebin, ki izvirajo iz ruske folklore, je občinstvu ponudil čustveno prepričljivo in vsebinsko pomenljivo baletno predstavo. V izvedbo je vključil tudi zbor s solisti orkestra SNG Maribor, ki je baletno suito Pomladno obredje pod vodstvom Simona Krečiča izvedel premierno.


13.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

Stara mestna elektrarna / premiera: 11. april 2022 Koreografija in ples: Mateja Rebolj, Magdalena Reiter Glasba: Johann Sebastian Bach Dramaturgija: Pia Brezavšček Glasbena analiza: Sašo Vollmaier Lučno oblikovanje: Mojca Sarjaš Produkcija: Zavod Mirabelka Partner: Zavod Bunker, Zavod Maska V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Darja Štravs Tisu


12.04.2022

Mateja Rebolj, Magdalena Reiter: Preludiji in fuge

V Stari mestni elektrarni so sinoči premierno izvedli predstavo Preludiji in fuge. Koreografinji in plesalki Mateja Rebolj in Magdalena Reiter sta pred polno dvorano nastopili s performativno in plesno izraznostjo, ki so jo čustveno in ambientalno dialoško podprle tudi kompozicije preludijev in fug Johanna Sebastiana Bacha. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.


11.04.2022

Davorin Lenko: Triger

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Barbara Zupan.


11.04.2022

Dmitrij Gluhovski: Tekst

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


11.04.2022

Mieko Kawakami: Vsa moja poletja

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere Barbara Zupan.


08.04.2022

Nitram

Pred skoraj natanko šestindvajsetimi leti, točneje 28. aprila leta 1996, se je na skrajnem robu Tasmanije, v zgodovinskem mestu nekdanjih kazenskih kolonij Port Arthur, osemindvajsetletni Martin Bryant z avtom odpeljal do živahnega letovišča, spil kavo – in začel svoj strelski pohod. Ubil je petintrideset in ranil triindvajset ljudi ter se s krvavimi črkami za vedno zapisal v avstralsko zgodovino in zavest. Film Nitram – kar je Martin brano nazaj –, s pretresljivo hladnokrvnostjo ter skorajda dokumentarno, čeprav gre za igrani film, ki le temelji na resničnih dogodkih, raziskuje družbene in življenjske okoliščine, ki so osamljenega, nesrečnega, jeznega ter nekoliko podpovprečno inteligentnega fanta oblikovale v smrtonosnega strelca. »Kaj naredi množičnega morilca?«, se sprašuje režiser Justin Kurzel, znan po svojem neizprosnem, pogosto temačnem avtorskem izrazu, s katerim želi gledalca premakniti iz cone udobja, ter sebi in svetu odgovarja: nič ali pa vse. S tem, ko je storilca prikazal kot konkretno in kompleksno osebo, ki sicer ne premore empatije in je kljub požrtvovalnemu trudu ljubečih staršev potisnjen na sam družbeni rob, a je še vseeno dokaj običajen mlad moški, njegovi zločini namreč postanejo le še bolj grozljivi, bolj otipljivi, še hujši in še težje razložljivi. Če bi bil Nitram, ki ga izvrstno odigra s cannsko nagrado ovenčani Caleb Landry Jones, prikazan zgolj kot enoplasten negativni lik, ne pa kot sicer nekoliko pogojno rečeno 'eden izmed nas', bi strahote, ki jih je nazadnje povzročil, zasekale mnogo manj boleče. Čeprav film Nitram v Avstraliji nikakor ni bil dobro sprejet, saj neposredno in neizprosno drega v še zmeraj odprte rane kolektivne zavesti, o njegovi nujnosti pričajo ne le nagrade in vabila na številne festivale – ogledali smo si ga lahko tudi na zadnjem Liffu –, ampak predvsem odzivi gledalcev. Skorajda vsi film označujejo kot izrazito mučen, zahteven in težek, a mu hkrati priznavajo izredno očiščevalno, lahko bi rekli kar katarzično moč in to tako v boju za strožji nadzor nad posedovanjem strelnega orožja, kakor tudi na povsem intimni, globoko človeški ravni.


Stran 37 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov