Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Ljubljana : Cankarjeva založba, 2021

Lanska stota obletnica požiga Narodnega doma v Trstu je na različnih ravneh obudila spomin na dogodek, ki je poldrugo leto po prvi svetovni moriji napovedoval nov svetovni vojni požar. Med drugim smo dobili priročno monografijo o Fabianijevi palači, strip Črni plamen in roman Črni obroč, ki vsi obravnavajo čas, ko je v nekaj urah v zubljih izginilo prizadevanje primorskih Slovencev in drugih Slovanov, da bi v Trstu vidno pokazali svojo kulturno navzočnost in naraščajočo gospodarsko moč.

Bolj poglobljena analiza znanih, deloma tudi nepopolnih ali prej nedostopnih podatkov in dokumentov je terjala več časa. Za knjigo Ogenj, ki je zajel Evropo sta si ga vzela zgodovinarja Borut Klabjan in Gorazd Bajc, poznavalca časa in razmer, ki so omogočile vzpon italijanskega nacionalizma in fašizma. Ob podrobnostih, povezanih z nikoli kaznovanim hudodelstvom, ju je zanimalo tudi sociološko in kulturološko ozadje dogodka, ki še ni dočakalo obljubljenega razpleta. V literaturi in predvsem v arhivih sta odkrila številne spregledane ali neupoštevane izjave, zapisnike ter poročila vojaških poveljstev in obveščevalnih služb. Z njimi sta dopolnila znane ugotovitve o usodnem 13. juliju 1920, ko je podivjana množica obkolila in zažgala Narodni dom. Vest o napadu na italijanske mornarje v Splitu je bila le zadnji povod za izbruh nasilja z globljimi, v zadnje tedne leta 1918 segajočimi vzroki. Napetost so že pred podpisom Rapalske pogodbe stopnjevali ukrepi tedaj še okupacijskih italijanskih oblasti, ki so v zmešnjavi zaradi pomanjkanja in množic vračajočih so vojnih ujetnikov in beguncev trdile, da v nekdanje Avstrijsko primorje prinašajo svobodo, v resnici pa so načrtovale popolno podreditev tamkajšnjega slovanskega prebivalstva. Ogrožen je bil celo slovenski škof Andrej Karlin, saj je skupina vojakov in karabinjerjev vdrla v njegove zasebne prostore, jih razdejala in odnesla dnevnik z zaupnimi podatki.

Začelo se je s prepovedjo slovenskih in jugoslovanskih zastav in se – kljub javnim obljubam o spoštovanju slovenske tradicije in kulture – nadaljevalo s preganjanjem jezika v šolah in javnosti. Avtorja sta o italijanski zasedbi z londonskim memorandumom obljubljenih ozemelj zbrala veliko podatkov, ki pomagajo razumeti razmere, v katerih se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo. Poudarjata tudi, da so bili Italijani kot vojni zmagovalci v Julijski krajini v vseh pogledih tako premočni, da ni bilo nikakršne možnosti za oborožen upor, kot ga je na severovzhodu izpeljal general Maister. Najodločnejši pripadniki Edinosti, Sokola in drugih narodnozavednih skupin se kljub temu niso uklonili. Povezani so bili z Ljubljano in Zagrebom, do zadnjega so zaupali v pravičen izid pariške konference.

Vse bolj krvavo obračunavanje v Trstu ni potekalo le na narodni osnovi, temveč tudi med socialisti in delavskimi organizacijami na eni ter italijanskimi paravojaškimi nacionalističnimi skupinami na drugi strani. Mladi fašisti in arditi so že avgusta 1919 vdrli v Narodni dom, uničili inventar ter na grmadi zažgali knjige in časopise iz Slovenske čitalnice, knjižnice Ljudskega odra in drugih zbirk, ki so jim prišle v roke. Še istega dne so napadli in razdejali tudi sedež časopisa Edinost in slovensko šolo družbe sv. Cirila in Metoda.

Požig Narodnega doma slabo leto pozneje je bil le vrhunec nasilja po siloviti časopisni gonji o grožnjah z vzhoda, ki bi jim danes rekli lažne novice. Cilj obračuna, ki je zajel še druge s Slovenci povezane lokacije v mestu, je bila, kot pišeta Klabjan in Bajc, izločitev dveh motečih elementov: obstoja tudi slovenskega Trsta, in materialnega dokaza da ti drugi Tržačani niso nepismeni barbari, temveč razvita in kultivirana skupnost. Avtorja opozarjata tudi na tesno povezavo vrhov vojske in policije s paravojaškimi nacionalističnimi formacijami tudi drugod po Italiji, česar formalne preiskave seveda niso potrdile. Pri tem se jim niti antantne zaveznice niso bile pripravljene postaviti po robu, kot je pokazal tudi D'Annunzijev pohod na Reko septembra 1919, ki je legitimiral sprejemljivost nasilnih dejanj.

Druga polovica knjige Boruta Klabjana in Gorazda Bajca Ogenj, ki je zajel Evropo obravnava stoletje po požigu. Najprej večkrat spremenjena uradna poročila italijanskih oblasti o zaporedju dogodkov tistega dne, za kar so odgovornost pripisali le »slovanskim provokacijam« ter streljanju in metanju bomb iz Narodnega doma na »mirne demonstrante«. V svojih ugotovitvah se pisca poleg zapisov zgodovinarjev, politikov in drugih izobražencev pogosto opirata na posamezna pričevanja v burno dogajanje tako ali drugače vpletenih preprostih ljudi. Pogled v usodo posameznikov, poudarjata, »je bila metodološka izbira in hkrati nujno dopolnilo za razumevanje kompleksnih in dolgoročnih vprašanj, ki marsikdaj izvirajo iz požiga tržaškega Narodnega doma«.

Enako kot ocene posledic požigov v Trstu in drugod so se razlikovale tudi javne in diplomatske reakcije z italijanske in jugoslovanske strani ter ravnanje tujih konzularnih predstavnikov. Avtorja sta sledila tudi usodi Narodnega doma v naslednjih desetletjih. Slovenci so ostanke prodali, novi lastniki pa so jih obnovili v hotel Regina. Po vojni so se v njem naselil zavezniški častniki z družinami in ga preimenovali v Devonshire House.

Klabjan in Bajc raziskavo Ogenj, ki je zajel Evropo končujeta z mislijo, da današnji Narodni dom, kakršen je, tudi ves v slovenskih rokah ne bo dosegel nekdanjega pomena, njegova preobrazba pa bi lahko bila izhodišče za drugačno razumevanje odnosov v širšem jadranskem prostoru. »Narodni dom ni več samo relikvija, ki nam pomaga preučevati preteklost Evrope, temveč postane kristalna krogla, iz katere lahko napovedujemo njeno prihodnost,« pišeta.