Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov