Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
Avtorica recenzije: Ana Hancock
Bere Ana Bohte.
Dob : Miš, 2021
Nataša Konc Lorenzutti je gledališka igralka in avtorica literarnih del za mladino in za odrasle, znana pa je predvsem kot mladinska pisateljica. Ob branju romana Beseda, ki je nimam kmalu spoznamo, da sodi v mladinsko literaturo. Jezik je preprost tako s sintaktičnega kot s semantičnega vidika. Mentalni svet romana je nezmotljivo svet popreproščene predstave najstniškega sveta. Avtorica je tudi pedagoginja, kar je opazno z vidika poudarjene vzgojne funkcije literature, a glede na tematiko romana ji vzgojne tendence le težko očitamo. Zaradi nedvomne resnosti in nerazrešljive aktualnosti je literaturi, ki se ukvarja z drugo svetovno vojno, skorajda politično nekorektno oporekati domovinsko pravico biti poudarjeno vzgojna. K temu vse bolj prispevata tudi nenadejana slišnost, ki so jo zanikovalci holokavsta pridobili z družbenimi omrežji, in odhajanje še zadnjih prič druge svetovne vojne. Avtorica se te aktualne nuje po ohranjanju zgodovinskega spomina in prenašanju na mlajše generacije, ki so od druge svetovne vojne vse bolj oddaljene, brez dvoma zaveda. To, v kombinaciji z oznako mladinske literature, pričujoče delo tudi edino lahko brani pred očitki poenostavljenosti.
Zgodbo o enem izmed ukradenih otrok v nacistični Nemčiji spremljamo skozi oči srednješolke Sonje, ki jo po babičini smrti začne obsedati usoda babičine sestre, za katero se je kmalu po rojstvu izgubila vsaka sled. Sonjo, ki je tretjeosebna personalna pripovedovalka, ne zanima skorajda nič drugega kot iskanje resnice o babičini izgubljeni sestri. Smrt babice se je komajda dotakne, zato le stežka verjamemo, da ima davno izgubljena sorodnica, ki je nikoli ni videla, tolikšen vpliv na njeno počutje. Ideja, da smo zaradi nepoznavanja svojih genetskih korenin tesnobni in izgubljeni, ki se poudarjeno pojavlja skozi ves roman, je nedvomno zastarela. Prej bi jo pripisali miselnosti miljeja, v katerem so se dogajale ugrabitve otrok, ki so se jim zdeli rasno ustrezni za vključitev v njihovo družbo. Ta ideja je jasno vidna tudi v stavku:
»Adijo, šola, adijo, fikcija o Jakobu in Alex, pred njo je bila resnična drama. V genih jo je imela.«
Avtorici bi lahko očitali tudi reakcionarno prepričanje, da hrepenenje ni obče človeško občutenje, temveč manko, ki ga občutijo le otroci brez staršev, kar se brez težav razširi še na otroke z enim staršem ali ljudi brez otrok: »Vzeto mi je bilo, kar mi je po vseh zakonih narave pripadalo, saj me brez tega ne bi bilo,« piše.
Romanu Beseda, ki je nimam bi kljub splošni poenostavljenosti lahko očitali pretirano množico stranskih likov, ki po nepotrebnem zapletajo pripoved, ob tem pa ne dodajo kakšne nove kvalitete. Še več, zdi se, da so tam le kot oporne točke, ki služijo zgodbi glavnega lika, sami po sebi pa nimajo nikakršne vsebine in so kot slepi meandri, saj zgodba pozneje povsem pozabi nanje. Ob branju se vedno bolj potrjuje občutek, da je osrednji lik Besede, ki je nimam, pravzaprav ideja sama. Pri tem pa se nam poraja vprašanje, ali ne bi bilo za literaturo, ki ima predvsem vzgojno vrednost, bolje, da bi bila kaj drugega. Romanu nikakor ne moremo očitati, da je literaturo izbral za obliko prenosa sporočila na mlajšo generacijo, podvomimo pa lahko o kvalitetah, ki so sicer značilne za umetnost.
NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.
V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan
Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021
V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Neveljaven email naslov