Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov