Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Prostost se dogaja na Menorci v času po prvi svetovni vojni, ko je po Evropi in svetu že kosila smrtonosna gripa. A tako vojna kot novice o gripi se na otoku zdijo skoraj kot nekaj iz nekega drugega sveta, še zlasti na odmaknjenem koncu otoka, kjer s stricem živita bratec in sestrica Biel in Tina, ki sta slišala tako za vojno kot za gripo in tudi vesta, no, vsaj nekoliko starejša sestrica, da v glavnem mestu otoka Ciutadelli bolezen je in se od tam ni dovoljeno gibati po otoku. A nič od tega se za življenje maloštevilnih ljudi, ki jih v Prostosti srečamo, ne zdi pomembno, kaj šele odločilno.
Film določata dve značilnosti Rechevega filmskega jezika: počasnost in lepota fotografije. Sam pove, da je Prostost posvetilo Menorci, kjer je nekaj časa živel. Rechev vizualni jezik nasploh določa, da si za vsako sliko pokrajine vzame čas; pogosto se prizor začne s statično kamero, ki snema izsek iz narave, kar lahko traja dolgih nekaj sekund, nato se pogled počasi premika – levo, desno, prek previsa, da ugledamo dolino, onkraj ovire, da se pred nami razkrije prizorišče, na katerem so igralci – in tu znova obstane. Recha malo manipulira s kamero, da bi tako kaj poudaril: kadar se dva pogovarjata, na primer, ju ponavadi snema toliko od daleč, da snema oba, iz enega kota, tako kot bi ju videl naključni mimoidoči; režiser gledalca ne skuša prepričati, da so besede ali tudi le pogledi enega pomembnejši od besed in pogledov drugega. A reči moram vendarle še nekaj o njegovih posnetkih narave, ki so v Prostosti skorajda še lepši kot v njegovih filmih sicer: tudi če ti posnetki nazadnje peljejo do prizorov med ljudmi na pravkar opisani način, so vendarle predvsem samostojni dovršeni estetski gradniki, povsem enakovredni igranim prizorom, ne le njihovo dopolnilo ali kulisa, pa tudi če gre le za trsje, ki se bori s sunki vetra, pečine, ob katere se zaganja razburkano morje, zorana polja polne rjave barve in močno zelena s travo porasla pobočja, nad katerimi se vzpenja sinje nebo.
Kaj pa druga omenjena značilnost, počasnost? Kot si Recha vzame čas, da gledalca od slike narave pripelje do prizorišča dogajanja, tako si vzame čas tudi za dogajanje in komunikacijo med ljudmi. Kar tega je, so v glavnem kratki izseki, drobne sličice, fragmenti nekih življenj; kar je bilo prej in kar bo mogoče pozneje, je nakazano, a zelo minimalno, zelo zabrisano, zelo negotovo, gledalec si lahko nekaj misli, a v svoje zaključke ne more biti popolnoma prepričan. Ko se osebe pogovarjajo, si ne skačejo v besedo; med izjavami so sekunde tišine, a ljudje se pogovarjajo o svojih intimnih občutjih, tudi če z malo besedami in tudi če zamaskirano v robatost ali v zgodbice iz nekih drugih časov spod nekega drugega neba. Ne govorijo torej o velikih zgodbah, ki se ta čas nekje dogajajo: o vojni ali gripi; ne, govorijo o svojem skromnem bivanju.
Tako se skoraj zdi, da se v Prostosti nič ne zgodi, a to ni čisto res. Zgodi se, tudi pomembno za naše nepomembne junake, a zgodi se kot da mimo njih, kot nekaj, kar prinesejo valovi z odprtega morja in se temu ni moč izogniti. Po ogledu Prostosti se nam tako mogoče sprva res zdi, da se v filmu ni nič zgodilo, a smo vendar izvedeli nekaj o življenju nekih ljudi.
Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Neveljaven email naslov