Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

25.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.

Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.

Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge.  Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.

Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv,  celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega  hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog  in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.

Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da

»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.

Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Ljudmila Saraskina: Dostojevski

25.10.2021

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.

Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.

Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge.  Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.

Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv,  celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega  hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog  in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.

Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da

»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.

Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.


22.11.2021

Taja Močnik:: Kamni z Marsa

Avtor ocene: Matej Bogataj Bere Jure Franko


19.11.2021

Simona Semenič: lepe vide lepo gorijo

NAPOVED: V Prešernovem gledališču v Kranju je bila sinoči premierno uprizorjena igra Lepe Vide lepo gorijo Simone Semenič, ki se je z lanskega repertoarja preselila v to sezono. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, režija je bila v rokah Maše Pelko. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Krstna uprizoritev Premiera18. novembra 2021 Režiserka: Maša Pelko Dramaturginja: Eva Kraševec Scenografa: Dorian Šilec Petek in Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Avtor glasbe: Luka Ipavec Svetovalec za gib: Klemen Janežič Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Asistentka dramaturgije: Lučka Neža Peterlin Oblikovalec maske: Matej Pajntar IGRAJO: Vesna Jevnikar, Doroteja Nadrah, Darja Reichman, Vesna Slapar, Miha Rodman, Aljoša Ternovšek, Gaja Filač k. g.


18.11.2021

Forum nove glasbe uvodoma z odličnim festivalskim ansamblom

V petek se je v Slovenski filharmoniji začel drugi Forum nove glasbe. Tokrat festival napoveduje moto Glasba in mediji, program pa je oblikovala skladateljica Iris ter Schiphorst. Z uvodnega koncerta festivala, na katerem je nastopil ansambel Foruma nove glasbe z dirigentom Leonhardom Garmsom in gosti, poroča Primož Trdan.


17.11.2021

5. koncert komornega cikla Carpe artem so glasbeniki poimenovali Iskrenost in pristnost

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.11.2021

2. koncert cikla Same mogočne skladbe Slovenske filharmonije z naslovom Globina teme

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


16.11.2021

Orkester Mozarteum Salzburg na 2. koncertu za Zlati abonma

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.11.2021

Irena Svetek: Rdeča kapica

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Irena Štaudohar: Kaj hoče ženska?

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bere: Lidija Hartman


15.11.2021

Esad Babačić; Včasih

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bereta: Lidija Hartman in Bernard Stramič


15.11.2021

Goran Marković: Beograjski trio

Avtor recenzije: Simon Popek Bere: Aleksander Golja


15.11.2021

Nina Dragičević: To telo, pokončno

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Eva Longyka Marušič


14.11.2021

Heiner Müller: Cement

Na Velikem odru ljubljanske Drame so uprizorili predstavo Cement. Uprizoritev je del trilogije, ki jo je režiser Sebastijan Horvat ustvaril z uprizoritvami istega besedila nemškega dramatika Heinerja Müllerja, še v ZeKaEm-u v Zagrebu ter v Beograjskem dramskem gledališču. Slednja je na letošnjem festivalu Bitef prejela Grand Prix. Izjemni Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić ter sodelavci so soustvarili minimalistično odrsko upodobitev časa neznane in negotove prihodnosti. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Nataša Barbara Gračner in Marko Mandić, foto: Peter Uhan


12.11.2021

Strune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.11.2021

Bolhe

Fotografija: Jagoda, Damjan. M. Trbovc, Tarek Rashid Foto Jaka Babnik/SLG Celje V soboto so v celjskem gledališču premierno predstavili še eno izmed uprizoritev iz lanske, s pandemijo zaznamovane sezone: TISTO O BOLHAH v reviji Ivane Djilas, priredbo že leta 2011 z zlato hruško za kakovostno literaturo nagrajene slikanice za otroke uveljavljene avtorice Saše Eržen, Uprizoritev si je skupaj z najmlajšim šolskim občinstvom ogledala Vilma Štritof. Podatki o predstavi: Avtorici dramatizacije Tatjana Doma, Saša Eržen Režiserka Ivana Djilas Avtorica besedil songov Saša Eržen Avtor besedila Mačji rap Željko Božić Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Jelena Proković Avtor glasbe in korepetitor Boštjan Gombač Koreograf Željko Božić Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Ivana Djilas, Sara Slivnik, Jernej Repinšek Asistentka kostumografke Katarina Šavs Asistent režiserke Željko Božić Beatbox Murat Igrajo Jagoda/Lučka Počkaj Damjan M. Trbovc/Žan Brelih Hatunić Tarek Rashid/David Čeh Interni premieri 23. oktobra 2020 in 12. februarja 2021 Uradna premiera 6. novembra 2021


11.11.2021

Kozlovska sodba v Višnji gori

V celjskem gledališču so že v začetku oktobra izvedli premiero uprizoritve po znameniti povesti KOZLOVSKA SODBA V VIŠNJI GORI, s katero so se poklonili stoštirideseti obletnici smrti pisatelja Josipa Jurčiča. Besedilo sta za gledališče priredila dramaturginja Tatjana Doma in režiser Luka Marcen. Ponovitev si je (po številnih odpovedih in prestavitvah zaradi pandemičnih razmer) ogledala Vilma Štritof. Avtorja dramatizacije Tatjana Doma, Luka Marcen Avtorica besedil songov Saša Eržen Režiser Luka Marcen Dramaturginja Tatjana Doma Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Ana Janc Avtor glasbe in korepetitor Mitja Vrhovnik Smrekar Koreografka Aja Zupanec Lektorja Jože Volk, Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Asistentka koreografke Lara Ekar Grlj Oblikovalec in izdelovalec kozlovskih glav Gregor Lorenci Igrajo Pavla Zaropotala, županja mesta Barbara Medvešček Lukež Drnulja, nočni čuvaj Urban Kuntarič Andraž Slamorezec, mestni svetovalec Filip Mramor, k. g./Damjan M. Trbovc Starešina Žužnjal David Čeh Starešina Gobežalka Tanja Potočnik Flere Krivostegno, sodni sluga Žan Brelih Hatunić Na fotografiji: Urban Kuntarič, David Čeh, Filip Mramor, Žan Brelih Hatunić, Barbara Medvešček, Tanja Potočnik Foto Jaka Babnik/SLG Celje


09.11.2021

Robert Menasse: Prestolnica

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Fjodor M. Dostojevski: Peterburški letopis, Bele noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.11.2021

Franjo Frančič: Piši, ti samo piši …!

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Večni

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.11.2021

Fabian ali Ko gre vse k vragu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 45 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov