Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.

Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : LUD Literatura, 2021

Dvestota obletnica rojstva je bila skrajni čas, da v slovenščini dobimo prvo kritično biografijo Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega. Ruska literarna zgodovinarka Ljudmila Saraskina se je njegovega življenja lotila pedantno, širokopotezno, lahko rečemo, da dobrih sedemsto strani obseženo besedilo popiše velikana psihološkega realizma, kot mu gre; konec koncev se ne bi spodobilo, da bi bila biografija Dostojevskega krajša kot njegovi veliki romani.

Življenja piscev klasične dobe nemalokrat dojemamo s klišeji: nesrečne ljubezni, hiranje za jetiko, zasvojenost ali alkoholizem, ki umetnika poženejo v prezgodnjo smrt. Pri Dostojevskem številni klišeji držijo, mučili so ga napadi božjasti, imel je nesrečna romantična razmerja, dvakrat se je poročil, kmalu po rojstvu sta mu umrla dva otroka, zasvojen je bil z ruleto, zaradi česar je bil nenehno zadolžen in na robu eksistence. Toda Dostojevski je bil tudi načelen, nemalokrat protisloven, družbeno angažiran človek, kar ga je skoraj stalo glave; zaradi udeležbe v revolucionarnem krožku Petraševskega so ga leta 1849 obsodili na smrt, čeprav so mu, ironično, očitali nazore, s katerimi niti ni bil solidaren. Stal je že pred strelskim vodom, ko je prišla pomilostitev in prekvalificiranje obsodbe na pet let katorge v Sibiriji.

Posebnost biografije Ljudmile Saraskine (v izvirniku je izšla leta 2011) je tudi v njeni romaneskni kvaliteti. Čeprav je avtorica nanizala kopico prepričljivih interpretacij njegovih del, se knjiga izmenično bere kot triler, analiza ruske duše v odnosu do Evrope ali piščeva neodločnost med ateizmom in versko gorečnostjo, zaradi katere so ga imeli boljševiki za reakcionarja. Preseneča preobrazba njegove zavesti po vrnitvi iz katorge.  Pred obsodbo je bil Dostojevski strasten socialist, ki je v nasprotju s petraševci, zagovorniki socialne mehanike, verjel v socialni duh, po vrnitvi iz Sibirije pa je bil opazen njegov obrat v odnosu do carja in monarhizma. Podredil se mu je kljub obsodbi na smrt in poniževalnemu odnosu do njegovega oficirskega staža, ki mu je dolga leta onemogočal ustvarjalno delo.

Če pomislimo, da Dostojevski skoraj celo desetletje ni smel ustvarjati, pridemo do spoznanja, da je bila to morda največja tragedija njegovega življenja. Po drugi strani nekateri zgodovinarji menijo, da so katorga, poniževanje in trpljenje koristile njegovemu talentu in razvile v njem popolnost psihološke analize. Postal je živčen in razdražljiv,  celo »mazohističen« pisatelj, ves čas je imel velike dolgove, iz katerih so ga reševali predujmi za njegova dela. Najbolje je funkcioniral v »sistemu stalnega dolga«, to »pisanje po sili«, je – kot trdi prevajalec Borut Kraševec - tudi izoblikovalo njegov pisateljski slog, ki zaradi neprestanega  hitenja in lovljenja rokov nikoli ni bil, sploh v primerjavi s Tolstojem, estetsko dovršen. Pač pa je Dostojevski ostal nepresežen v psihološkem smislu, v idejni in duhovni plati. Del te plati je sigurno prinesel iz katorge, kjer je spoznal kopico likov, zgodb razbojnikov in potepuhov. Dostojevski tam morda ni spoznal Rusije, toda spoznal je rusko ljudstvo, tako da tega časa ni dojemal kot povsem izgubljenega. Usoda je naredila še en krog  in mu dala enkratno gradivo za Zapiske iz mrtvega doma, delo, ki mu je po vrnitvi vrnilo nekdanjo slavo in mu dalo mesto, ki si ga v literaturi zasluži.

Biografija Ljudmile Saraskine je izčrpna v marsičem, še posebej aktualna pa je kot idejna in kulturna zgodovina Rusije, katere imperialne težnje je Dostojevski e v poznih letih strastno podpiral. Poraz Rusije v krimski vojni je spremenil njegov svetovni nazor, kritiki so ga razglasili za »cerkveno-monarhističnega imperialista«. Zagrenjen in nacionalno ponižan je bil zaradi vojaškega poraza, razočaran nad egoistično evropsko politiko, med drugim je dolga leta skušal priti do odgovora na vprašanje, ali je Rusija del Evrope. Proti koncu življenja je imel impulzivne reakcije, pomešane s patosom, racionalnemu, pragmatičnemu razumevanju politike je nasproti postavil utopično razumevanje zgodovine. Njegova politična stališča so bila neredko naivna in odtrgana od resničnosti, za še posebej kontroverzno pa lahko danes jemljemo njegovo podporo monarhistični oblasti, češ da

»edina v svoji visoki nepristranskosti lahko ščiti ljudstvo in Rusiji zagotovi največjo svobodo tiska, shodov, veroizpovedi itn.«.

Karkoli si že mislimo o Dostojevskem, enoznačnega odgovora na 700 straneh biografije Ljudmile Saraskine ne bomo našli. Njegova zapuščina je brezmejna, ob literarni dediščini mu lahko pripišemo vsaj še humanizem, iskreno vero v ruski narod in pretanjen duh za pravičnost. Sicer pa je osebnost tega genija, kot je menil zgodovinar Bem, tako ali tako mogoče doumeti samo prek njegovih del.