Režiserjevo poigravanje s filmskimi izraznimi sredstvi podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost

Dominik Graf je verjetno najbolj zanimiv in provokativen sodobni nemški filmski avtor. Čeprav je večina njegovih filmov od sedemdesetih naprej, ko je začel snemati, nastala za televizijo, je skozi desetletja svoje delo močno razširil. Leta 2014 je posnel biografski film Ljubljeni sestri, posnet po življenju pesnika Friedricha Schillerja in njegovem prijateljstvu s sestrama von Lengefeld, ki deluje kot portret nemškega meščanstva in njegovega soočanja z revolucionarnimi vzgibi, leta 2018 pa Rdečo senco, razmislek o izkrivljeni in prikrojeni zgodovini levičarskega terorizma iz sedemdesetih let na primeru Frakcije rdeče armade.

S filmom Fabian ali Ko gre vse k vragu se je lotil še enega izjemno zapletenega zgodovinskega obdobja: Berlina leta 1931, med obema vojnama, v obdobju Weimarske republike, ki raziskovalce zgodovine še danes fascinira s svojo tragično zmesjo svobodomiselnosti, hedonizma in disfunkcionalnosti, ki je dala zagon prvim obrisom totalitarizma v obliki rdečih, belih in črnih simbolov vzpenjajoče se nacionalsocialistične stranke.

Ni naključje, da je podnaslov Kästnerjeve knjige, Pripoved o moralistu, zamenjal z Der Gang vor die Hunde, ali Ko gre vse k vragu. Nemška družba na pragu samouničenja, o kateri je pisal Kästner, je namreč srhljivo podobna sodobni. Medtem ko si je del družbe izboril svoboščine, ki si jih še pred nekaj desetletji ni bilo mogoče niti zamisliti, se v ozadju vzpenja nekaj veliko temačnejšega. »Mnenja glede družbe in politike se krešejo skoraj izključno na podlagi sovraštva, v nekaterih krogih je umor boljše orodje kot razprava. Demokracija se brani, a ima slabe argumente. Turbo-kapitalistične gospodarske strukture so postale popolnoma in odprto totalitaristične. Strukture države so v razkroju. Spet gremo k vragu,« je v intervjuju za revijo Variety povedal Graf, ki meni, da živimo v Weimarski republiki 2021.

Jakob Fabian, ki ga v filmu igra Tom Schilling, podnevi dela kot pisec oglasov, ponoči pa svojo travmo vojaka iz prve svetovne vojne zdravi tako, da raziskuje temačnejše kotičke Berlina z njihovimi divjimi umetniškimi zamislimi, ki jih spremlja razkroj družbe in vzpon nacizma, ki se tu in tam prikaže v kotičku zornega kota kamere. Fabian se zaljubi v Cornelio. Njuna ljubezenska zgodba postane tragično ogrodje filmske pripovedi o zgodovinskem trenutku v weimarski družbi, ki je bila hedonizmu navkljub še vedno globoko mizogina; in v kateri sta bila prostitucija in nasilje nad ženskami nekaj vsakdanjega. Celo Cornelia, nadarjena, a revna mlada igralka, dobro ve, da »se iz dreka ne moreš potegniti drugače, kot da se umažeš.« Njena zgodba je še ena vzporednica z današnjim časom, ki so ga zaznamovala razkritja o spolnih zlorabah v filmski industriji.

Ekspresionistično poigravanje z neujemajočimi se plani in kontraplani, izmenjavanjem filmskega traku in digitalne tehnologije, namenoma neskladno montažo, nenavadnimi zornimi koti, svetlobo in senco ter drugimi filmskimi izraznimi sredstvi še podkrepi občutek, da v filmu en čas neprenehoma sili v drugega: sedanjost v preteklost, preteklost v sedanjost. Fabian ali Ko gre vse k vragu, je filmska mojstrovina, ki bi si zaslužila več izpostavljenosti.