Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Ljubljana : Založba ZRC, 2021
Kulturolog in geograf dr. Jernej Mlekuž, avtor že več študij na temo migracij in izseljenstva, je svoje delo ABCČĆ migracij označil za nekakšen ”pozerski abecednik, ki bi rad dobil več pozornosti, kot si jo zasluži”, kar ni daleč od resnice, in pripisal, da je ”priročnik za začetno, osnovno spoznavanje določenega področja”. Temu ustrezno snov razvršča po geslih, kot so Biti migrant, Poti migrantov, Kultura in migracije, Ekonomske migracije, Spol in migracije, Zgodbe in migracije, Združevanje migrantov ... Sprašuje se, kdo so migranti, predvsem pa, kaj pomeni biti migrant. Migracije je označil za odklon, anomalijo od sreče, blaginje in drugih reči, h katerim večinoma neuspešno teži človeška vrsta. To v svojem za strokovno delo dokaj nenavadnem, a slikovitem in duhovitem jeziku ponazarja s primerjavo:
”Če ne bi stopil opičnjak na nevarna savanska tla, bi še zmeraj zobali sladko sadje v prijetni senci varnih krošenj. In če se ne bi prvi migranti odpravili na dolgo in neznano pot, bi še vedno bežali pred levi. Nikoli ne bi slišali Devete simfonije, se igrali s pokemoni in se jezili na gin tonik brez ledu.”
Človeški rod se je zaradi najrazličnejših razlogov selil ali preseljeval v vseh časih in s seboj prenašal tako pozitivne kot negativne posledice. Mlekuž ugotavlja, da so migracije zelo kompleksen, raznovrsten in zapleten pojav. Po njegovih besedah ”vključujejo, združujejo, mešajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo ... ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, ekološke, jezikovne ... pojave, vidike”. Je pa seveda vse kaj drugega biti begunec iz Sirije, kjer ”namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb”, kot biti migrant z imuniteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se sprašuje ne le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, vlogi medijev pri obravnavi migracij ali beguncev, o nacionalizu in rasizmu.
Pomembna avtorjeva ugotovitev je tudi, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi poznejši predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev nogometa. Eden od ljudi, ki so se naselili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz povratnik nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije. ”Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev.” To so seveda skrajni primeri, a avtor ne prezre niti vračanja delavcev na tujem na stara leta.
V abecedniku migracij je seveda mogoče najti še marsikatero geslo, predvsem pa so njegova popestritev različne zgodbe, saj so migracije po Mlekuževih besedah prav stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo – od razglednic in ilustracij do stripov.
Sprememba lokacije iz Kongresnega trga v Gallusovo dvorano se je izkazala za odlično potezo, saj ni le organizatorju odpravila skrbi z vremenom, temveč tudi publiki v akustični dvorani zagotovila bolj primerno zvočno podobo. Operna zakonca sta namreč domačemu občinstvu z izborom prepoznavnih arij in duetov pripravila pravo predstavo. Čeprav se je mestoma izgubila v orkestrskem zvoku, je Ana Netrebko vsekakor navdušila s svojo odrsko prezenco in doživeto izvedbo. Njen nastop je bil, za razliko od nastopa Jusifa Ejvazova, bolj sproščen in v njem ni manjkalo zanjo značilnega lahkotnega poplesovanja po odru in koketiranja s publiko, ki jo je uspešno šarmiral tudi njen mož. Vsa pričakovanja pa je upravičil odlično pripravljen simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je vodil razpoloženi Michelangelo Mazza in uspešno usklajeval razigrano, mestoma nepredvidljivo izvedbo opernega para. Publika si je s stoječimi ovacijami prislužila dva dodatka, s katerima je operni par še prilil olja na ogenj svoji priljubljenosti.
Film sprva prevzame igrivo, humorno noto, v nadaljevanju pa spoznavamo zelo življenjske portrete oskrbovancev doma za starejše.
Film morda ni ravno kakšen animacijski filmski presežek, a sporočila, kot so prijateljstvo, pogum in predvsem sprejemanje drugačnega, je dobro poudarjati znova in znova.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Petra Tanko Bereta Barbara Zupan in Jure Franko.
Neveljaven email naslov